Skupaj, ne dobesedno, temveč z glavo

Ljubljana • Evolucija ali revolucija? Tudi to je vprašanje ob pandemiji virusa, ali se bodo stvari odvile po naravni selekciji in bo bolezen ob zdravstvenih ukrepih ponehala v zadovoljivi meri ali bo povsem radikalna poteza s popolno samoizolacijo, ko niti nosu ne boš več pomolil iz stanovanja, novi kugi zaprla vrata naših domovanj. Črna smrt, pandemija kuge, je v 14. stoletju Italiji udarila boleč pečat, saj je pomorila skoraj tretjino prebivalstva. In zaradi nove črne smrti so danes na Apeninskem polotoku zaradi karantene spet številne mestne državice. Ena od teh je Milano, kjer si svoj odbojkarski kruh služi slovenski reprezentant Jan Kozamernik. »Še vedno sem v Milanu, v karanteni sem že od 9. marca,« je začel srednji bloker.

Seveda pa je razmah pandemije pri azzurrih stvar, od katere se ti naježi koža. »Življenje je potekalo normalno. Za Italijane je značilno, da se radi družijo, ob srečanjih se objemajo, hodijo na pijačo, tudi starejši. Poleg tega ima Milano tri letališča, velika pretočnost ljudi je, zaradi nogometa so polni stadioni. Težko je bilo napovedati, da bo vse šlo do takšnih razsežnosti, k zdravstveni krizi pa je pripomoglo tudi italijansko starajoče se prebivalstvo. Vse je bila zmes, ki ni šla na roko, to je velik udarec za Italijo,« smo pobrskali po socialno-genskih vzrokih za izbruh nove družbeno-zdravstvene krize na apeninskem škornju. Kako pa je s stiki z deželo onstran vzhodne meje? »Vsak dan sem v stiku z družino, dekletom Urško, prijatelji. Socializiramo se prek spleta, to tudi pripomore, da ohranimo trezno glavo. Razumemo položaj, saj so tudi v Sloveniji v izolaciji.«

Športniki pa tudi v samoti svojega telesa pač ne morejo prepustiti lenobi. »Imam veliko stanovanje, eno od sob sem preuredil v telovadnico in tam opravljam vadbo. Igralci smo iz kluba dobili smernice za trening po prilagojenem programu, a rad postorim še kaj več. Pri športnikih le gre za našo službo, za telesno formo bi rad opravil, kolikor se le da. V priročni telovadnici pa nimam nobenih pripomočkov, delam z lastno težo, obremenjujem telo, postorim stvari, ki jih prej nisem. Poleg tega je vadba raznolika, gre tudi v katero drugo smer. Delam za mobilnost telesa in notranje zadoščenje. Ne vadim pa zunaj stanovanja. Nimam potrebe po tem, čutim družbeno odgovornost do zdravja vseh ljudi. Veliko sem na balkonu in uživam v soncu teh lepih dni in ga želim maksimalno izrabiti,« je milanski vsakdanjik s slovensko reprezentanco dvakratnega evropskega podprvaka. Tudi športniki pa morajo od nečesa živeti. »Prej nisem šel niti v trgovino, klub je za nas nabavljal hrano in jo dostavljal pred vrata. Zdaj odbojkarji sami hodimo ponjo, saj je minilo 14 inkubacijskih dni za virus. Na dober teden odidem v trgovino, da založim hladilnik in kuhinjske omarice,« opisuje član ekipe Allianz Milano, ob ustaviti lige petouvrščene na lestvici elitnega razreda.

Finančni vidik

Italijansko prvenstvo pa je trenutno ustavljeno in na ničelni točki. »Zveza in klubi molčijo. Čaka se na odločitev države, ali bo karantena podaljšana. Odločajo ljudje na višjih položajih, ti črtajo smernice. Se pa tudi čaka, da bi se prvenstvo izpeljalo. Vsi igralci so še v Italiji, saj bi drugače tujci že odšli domov. Vse pač temelji na finančnem vidiku, sezono želijo pripeljati do konca. Za ligo in klube bo velika izguba, če ne bo prvaka. Če se liga ne bo izpeljala, pa bodo po vsej verjetnosti poskušali doseči dogovor o morebitnem znižanju plač, o kompromisu. Želja pa je, da bi bilo vse tako, kot je treba,« je navrgel o razmišljanju ligaških azzurrov. Kaj pa Slovenija, domača odbojkarska zveza je za prvaka razglasila fante iz ACH Volleyja in dekleta iz Calcit Volleyja.



»Razglasiti državne prvake pred končnico je zelo kontroverzno, končnica je namreč del sezone, za katerega živimo in v katerem želimo pokazati najboljše predstave. V nogometu je pač drugače, tam se gleda na celotno sezono, ni sistema tekmovanja, po katerem bi katera od ekip lahko do naslova prišla v končnici. Vse je dvorezen meč. ACH Volley je imel primat v sezoni, v slovenskem ženskem prvenstvu pa je bilo mnogo bolj izenačeno. Ali je bilo prav ali ne, da so razglasili prvakinje, ne morem prav odgovoriti. Bi pa bilo po mojem mnenju bolje, če jih ne bi. Težko je reči, da je bilo to moralno pravilno, pametneje bi bilo, da ne bi bilo prvaka,« meni Jan Kozamernik, ki pa se tudi zaveda, da si je Calcit Volley pač v obdobju rednega dela priigral svoj položaj. Olimpijskih iger v Tokiu letos ne bo, še vedno pa iz pozabe ne gre poraz slovenskih odbojkarjev v polfinalu kvalifikacijskega turnirja za OI v Berlinu proti Franciji. »To je bil poraz, ki si ga nihče ni želel. Škoda, a nimamo si kaj očitati, dali smo vse od sebe. Izgubili smo proti reprezentanci, ki je svetovna velesila,« se spominja dvoboja z galskimi petelini.

Ekipni duh velja

Tokio 2021? »Olimpijske igre naslednje leto bodo ugodnejše, zdaj je bilo težko zagotoviti varnost za vse športnike. S stikom se virus bolj širi, pa tudi niti ne le ob njem. Da ne govorimo o obremenitvah in nevarnosti okužbe z virusom, tudi za bližnje. S finančnega vidika je preložitev OI zahtevna, a kaj je denar proti zdravju. To bo vedno več vredno kot denar.« Lige narodov v zgodnjem poletju ne bo, ta prvorazredni reprezentančni status so Slovencem dolgo, tudi birokratsko, odrekali. »Pomembnejše je, da iz krize pridemo zdravi, leto gor ali dol. Ker sem mlajši, mi je lažje glede prestavitve na poznejši čas, nekateri starejši pa se bližajo koncu športne poti. Smo si pa Slovenci ligo narodov poleg olimpijskih iger vedno želeli igrati,« je nadaljeval. Spomini na srebrno evropsko prvenstvo in polno dvorano gledalcev v Stožicah pa kar vlečejo zanimive vzporednice z zdajšnjo izolacijo. »Vsi smo bili skupaj, ne le v dvorani, vsa Slovenija. Tudi zdaj je pomembno, da smo vsi skupaj, ne seveda v dobesednem pomenu, temveč z glavo, da omilimo posledice virusa. Moramo se držati pravil, da pomagamo, ekipni duh šteje. Gre za širšo sliko, mladi nismo toliko izpostavljeni virusu, a moramo gledati na starše, na splošno na starejše. Moramo biti družbeno odgovorni, razmišljati moramo z glavo in biti pametni,« je Jan Kozamernik iz prve roke in iz italijanskih izkušenj iz lombardijskega Milana poslal jasno sporočilo.