Slovenci na današnji dan med zmagovalci

Slovenska nogometna reprezentanca je odigrala 246 uradnih tekem, odkar smo samostojni ter člani največjih družin svetovne in Evropske nogometne zveze (FIFA in UEFA). Nanizala je 85 zmag, prvo prav na današnji dan, 7. aprila 1993, ko je v svoji tretji uradni tekmi premagala Estonijo z 2:0 (2:0). Strelca za zgodovinsko zmago sta bila Samir Zulić (13.) in Sašo Udovič (14.).

Vsak začetek je težak in tudi za nogometno reprezentanco je bil preboj na svetovni zemljevid vse prej kot lahek. »Malo sem že pozabil, zdaj ste me spomnili. Da, zabil sem prvi gol, Saško je takoj dodal še drugega. Bilo je lepo, bili so pionirski časi. Res ni bilo na visoki ravni, ampak pripadnost je bilo čutiti. Zagon smo imeli. Lepo je biti del tako pomembne zgodovine,« je po 27 letih obudil spomin zdaj 54-letni Zulić, tedaj morda celo najboljši igralec 1. SNL, vsekakor pa nogometaš, ki je imel pri prvih štirih naslovih Olimpije eno od glavnih vlog. Bil je njen simbol.
 

Hrvaška prva in zadnja

Ne prej ne potlej SNL ni imela tako dominantnega zadnjega zveznega igralca in tudi tako raznovrstnega. Med drugim je Zulić zabil impresivnih 62 prvoligaških golov (največ v eni sezoni 23) v 231 tekmah, kar je celo za napadalce zelo spodoben dosežek. V njegovi karieri je manjkal le vidnejši mednarodni dosežek, po šišenskem golu tudi reprezentančni. Za Slovenijo je zbral osem nastopov, edini tekmovalni dvoboj (kvalifikacijski za EP) leta 1995 proti Hrvaški na Plečnikovem stadionu ob porazu z 1:2.


»Spomnim se, da sem bil zamenjam po uri igre. Selektor Zdenko Verdenik in pomočnik Brane Oblak sta mi pojasnila, da zato, ker sem bil prenagle jeze. Imel sem že rumeni karton,« je povedal in s kančkom grenkobe priznal, da mu je žal, ker se ni preizkusil tudi v tujini. »Pri Olimpiji mi je bilo lepo, bil sem skromen fant, nič mi ni manjkalo. Imel sem nekaj ponudb, a tudi Olimpija ni pokazala želje, da bi me prodala. Vsem drugim igralcem je odpirala vrata, mene je raje zadržala. Če bi bilo mogoče zavrteti čas nazaj, bi zdaj vztrajal pri odhodu v tujino.«
 

Premier Peterle videl prvo zmago

Prva zmaga je bila posebna tudi za tedanjega predsednika Nogometne zveze Slovenije Rudija Zavrla. »Bili smo evforični, vse je bilo drugače. Malo sem bil razočaran nad obiskom. Dvoboj je spremljalo vsega 2000 gledalcev. Ne, ni še bilo tistega naboja niti zaupanja. Navijači nam niso verjeli,« je opisal slavnostni dan, ki je na tribuno privabil tudi prvega predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta.


»Poslali smo mu vabilo in prijazno se je odzval,« je rekel Zavrl in razkril nenavadno prošnjo avstrijskega sodnika Alfreda Wieserja. »Želel si je obdržati žogo. Drugega nam ni preostalo, kot da uslišimo njegovo željo, čeprav žog še sami nismo imeli veliko na voljo.«
 

Druga in zadnja za Marka Elsnerja

Med izbranci selektorja Bojana Prašnikarja je bil tudi Marko Elsner, edini, ki je bil starejši od 30 let in z bogatimi izkušnjami, vključno z reprezentančnimi za nekdanjo državo. »S tem, kar so fantje pokazali, sem bil zelo zadovoljen. Videti je bilo kakovost in to ni bila 'kr neki' reprezentanca. Res pa je, da je ni bilo mogoče primerjati z jugoslovansko pred osamosvojitvijo. Med njima je bilo za razred ali dva razlike,« je bil odkrit in slikovit tedaj še 32-letni libero, ki bo 11. t. m. dopolnil okroglih 60 let. Prva zmaga je bila tudi Elsnerjeva zadnja v reprezentančnem dresu, ki ga je prej oblekel le še proti Cipru.


»Pred tekmo še nisem razmišljal o tem, da bi bila zadnja. Kolebal sem med tem, ali naj nadaljujem kariero ali končam. Pozneje sem presodil, da je bolje, če priložnost dobijo mlajši. Nekako nisem spadal mednje,« je odločila Elsnerjeva kapetanska modrost, svoje reprezentančne nastope pa je vendarle sklenil z okroglo številko. Osemnajst tekem je odigral še za nekdanjo skupno državo.