Slovenci po hišo v kitajsko gnečo

MINSK – Kdor bi se na hitro ozrl k utripu teh toplih junijskih dni v metropoli Belorusije, bi hitro pomislil, da je tu prav vse na ravni olimpijskih iger. Minsk se zares trudi predstaviti v najlepši luči, res pa je, da obisk posameznih prireditev kot tudi paleta spremljajočih dogodkov še zdaleč ne dosegata ravni največjih tekmovanj. Tako tudi tukaj ni slovenske hiše, drugače bo na naslednjih igrah v Tokiu in nato tudi Pekingu.

Izjemna prepoznavnost Janeza Škrabca je med beloruskimi poslovneži botrovala prav posrečenemu sprejemu na dan slovenske državnosti. S poslovnimi partnerji ga je priredil v posebnem paviljonu Evropskega olimpijskega komiteja, kjer si iz večera v večer sledijo družabna srečanja, po navadi pod streho vodilnih gospodarskih in obenem športnih velesil.

Olimpijske igre pa so dogodek absolutne športne konkurence in globalnih razsežnosti. Zato se bodo takrat številne dežele posebej predstavljale. Svojo hišo bo imela tudi Slovenija. Pogrešala jo je nazadnje v Riu in pred tem v Londonu, vmes je minil tudi Soči, prizorišče zimskih iger z izjemno bero naših športnih dosežkov (8 kolajn, med njimi dve zlati smučarke Tine Maze, uvrstitev hokejistov v četrtfinale), brez predstavitve Slovenije in sploh takšnega prostora, v katerem bi se skupaj veselili teh podvigov.

A sleherna šola nekaj stane in ne glede na ves začetni organizacijski in denarni vložek je na dlani, da številna srečanja kot tudi predstavitev države lahko prinesejo le pozitivno podobo. Zato bo Brane Dmitrovič, pri Olimpijskem komiteju Slovenije je zadolžen za stike z javnostjo, Minsk danes zapustil predčasno, saj se bosta z Blažem Perkom, že dolgo enim od vodilnih operativcev pri slovenski krovni športni organizaciji, preselila v Azijo. Zavoljo urejanja zadnjih podrobnosti okrog slovenske hiše odhajata najprej v Tokio in nato še v Peking, torej na prizorišči letnih iger 2020 in zimskih 2022.

V obeh azijskih velemestih se bo namreč Slovenija posebej predstavila. Načrtovana hiša v Pekingu bo razkošna, s prostorom tudi za RTV-studio, o tem, ali bi jo – česar nazadnje pri OKS niso storili – odprli za širšo javnost s klasičnim gostinskim delom, pa se še niso odločili. A kot smo izvedeli v Minsku, je precej več sivih las med odgovornimi iz vrha slovenskega športa glede hiše dve leti pozneje v Pekingu kot za te prihajajoče v Tokiu. Mesto namreč ponuja veliko možnosti, v gorskem prizorišču pa so večino zmogljivosti rezervirali bodisi predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja bodisi največjih in najbogatejših nacionalnih komitejev. Tudi če bi se risi že tretjič zapored uvrstili na prestižni hokejski turnir, je jasno, da bo zaradi pisane palete smučarskih športnikov Slovenija pri svoji hiši vztrajala v gorskem predelu, sicer zelo oddaljenem od Pekinga. A zdaj je najpomembneje, da ne bo ponovitve napak iz obdobja med letoma 2012 in 2016, ko hiše sploh ni bilo!