NA BALIN
Slovenci serijsko v serie A
Naši balinarji krojijo vrh italijanski prve lige, Davor Janžič poskrbel za odmeven prestop.
Odpri galerijo
Davor Janžič je na tujem že skoraj 20 let. Foto: BZS
V italijanski nogometni ligi se našemu Samirju Handanoviću nasmiha prvi naslov državnega prvaka. Toda vratar Interja ni edini Slovenec, ki kraljuje na vrhu lestvice na Apeninskem polotoku. Tam se že lep čas balina po slovenskih notah! Po treh krogih prve lige serie A je v vodstvu zasedba La Perosine, za katero uspešno nastopata slovenska balinarja Jure Kozjek in Davor Janžič. Poleg njiju vrh naskakuje tudi BRB Ivrea s Slovencema Alešem Borčnikom in Anžetom Petričem, med favoriti je tudi Loanese, za katerega nastopata Žan Sodec in Gregor Oprešnik. Slovenski balinarji so v Italiji izjemno cenjeni.
»Prvi je šel v Italijo Gregor Sever, potem pa vsi kmalu za njim,« se naš sogovornik Davor Janžič, verjetno eden najbolj trofejnih slovenskih balinarjev, ozre skoraj 20 let nazaj na svojo krstno legionarsko sezono 2003/2004. »Slovenija je imela vedno dobre balinarje, pri nas je dolga in bogata tradicija. Vsi smo šli precej mladi v Italijo. V Sloveniji smo bili elita, potem pa smo prišli k sosedom in bili povprečni igralci. Z voljo, treningom in trdim delom pa smo se izvrstno razvili in vsi po vrsti napredovali,« nadaljuje Janžič. »Sprva smo tako mi kot Hrvati igrali za Pontese, ki je blizu slovenski meji, v najboljših časih nas je bilo v Italiji v prvi ligi tudi 13,« pove Janžič.
Prav naš sogovornik je lani poskrbel za precej odmeven prestop. Iz Ivree se je preselil v La Perosino. To je tako, izvemo, kot da bi v nogometu dres Interja zamenjal za dres mestnega tekmeca Milana. »Prestop je bil odmeven, a taki prestopi v balinanju niti niso izjeme. Se kar dogajajo. Vse je stvar dogovora. Izteče se pogodba, dobiš novo ponudbo, premisliš, se odločiš,« pove Janžič, ki je sprva sedem let igral za Pontese, potem dve leti za Forno, se vrnil za pet let v Pontese, potem pa bil dve leti član Ivree. Zdaj nastopa za Le Perosino na skrajnem zahodu Italije, blizu meje s Francijo.
»V Italiji je tako, da ima vsak klub svojega lastnika, ki vlaga sredstva, predvsem pa ima rad balinanje. Naš lastnik ima uspešno podjetje, več kot sto zaposlenih kovinske izdelke dobavlja celo ameriški vesoljski agenciji Nasa, specializiral pa se je za izdelovanje krogel za balinanje,« Janžič opiše razmere. V zahodno sosedo odhaja praviloma ob petkih. »Letos smo tekmovanje začeli februarja in ne oktobra. V petek zjutraj opravim test za koronavirus, potem se odpravim na pot. Vmes prespim. Če igramo doma, imamo v soboto zjutraj trening, drugače potujemo naprej. Po tekmi se vrnem domov.« Občinstva na tekmah ne sme biti, Janžič si želi, da bodo sezono pripeljali do konca. »Zdaj igramo redni del, za nami so trije krogi, šteje pa končnica.
Lani smo bili prvi po rednem delu, a smo se morali nato zadovoljiti s tretjim mestom,« poudarja naš balinar, ki živi od zaslužka v Italiji. Ne gre za bajne zneske, toda v primerjavi s Slovenijo ... Pri nas sponzorskih vložkov skorajda ni. Če uspe klub kaj zaslužiti, mu je pri tem v pomoč bife ob balinišču. »Dva, trije klubi v Sloveniji so, ki nekaj dajo,« pravi Davor Janžič, ki je predsednik Balinarskega kluba Center Kranj.
Pred leti se je spogledoval z idejo, da bi zaigral v Franciji, ki je krojila svetovni vrh balinanja. Zdaj te želje nima več, ostal bo v Italiji, medtem ko v Franciji letošnje sezone sploh še začeli niso, še omeni sogovornik, od lani tudi selektor slovenske članske reprezentance.
Z italijansko ekipo ima visoke cilje. Foto: Facebook
»Prvi je šel v Italijo Gregor Sever, potem pa vsi kmalu za njim,« se naš sogovornik Davor Janžič, verjetno eden najbolj trofejnih slovenskih balinarjev, ozre skoraj 20 let nazaj na svojo krstno legionarsko sezono 2003/2004. »Slovenija je imela vedno dobre balinarje, pri nas je dolga in bogata tradicija. Vsi smo šli precej mladi v Italijo. V Sloveniji smo bili elita, potem pa smo prišli k sosedom in bili povprečni igralci. Z voljo, treningom in trdim delom pa smo se izvrstno razvili in vsi po vrsti napredovali,« nadaljuje Janžič. »Sprva smo tako mi kot Hrvati igrali za Pontese, ki je blizu slovenski meji, v najboljših časih nas je bilo v Italiji v prvi ligi tudi 13,« pove Janžič.
Prav naš sogovornik je lani poskrbel za precej odmeven prestop. Iz Ivree se je preselil v La Perosino. To je tako, izvemo, kot da bi v nogometu dres Interja zamenjal za dres mestnega tekmeca Milana. »Prestop je bil odmeven, a taki prestopi v balinanju niti niso izjeme. Se kar dogajajo. Vse je stvar dogovora. Izteče se pogodba, dobiš novo ponudbo, premisliš, se odločiš,« pove Janžič, ki je sprva sedem let igral za Pontese, potem dve leti za Forno, se vrnil za pet let v Pontese, potem pa bil dve leti član Ivree. Zdaj nastopa za Le Perosino na skrajnem zahodu Italije, blizu meje s Francijo.
Davor Janžič je sinonim za uspehe. V članski konkurenci ima 19 kolajn, od tega 10 zlatih, 6 srebrnih in 3 bronaste. Petkrat je bil svetovni prvak (prvič je leta 2005 z Gregorjem Moličnikom osvojil naslov svetovnega prvaka v igri dvojic), trikrat posamično, dvakrat v dvojicah. Prav tako ima pet zlatih z evropskih prvenstev; trikrat med dvojicami in po enkrat v natančnem zbijanju in igri bližanja in zbijanja v krog, zadnjo je osvojil 2006. na Reki.
»V Italiji je tako, da ima vsak klub svojega lastnika, ki vlaga sredstva, predvsem pa ima rad balinanje. Naš lastnik ima uspešno podjetje, več kot sto zaposlenih kovinske izdelke dobavlja celo ameriški vesoljski agenciji Nasa, specializiral pa se je za izdelovanje krogel za balinanje,« Janžič opiše razmere. V zahodno sosedo odhaja praviloma ob petkih. »Letos smo tekmovanje začeli februarja in ne oktobra. V petek zjutraj opravim test za koronavirus, potem se odpravim na pot. Vmes prespim. Če igramo doma, imamo v soboto zjutraj trening, drugače potujemo naprej. Po tekmi se vrnem domov.« Občinstva na tekmah ne sme biti, Janžič si želi, da bodo sezono pripeljali do konca. »Zdaj igramo redni del, za nami so trije krogi, šteje pa končnica.
Lani smo bili prvi po rednem delu, a smo se morali nato zadovoljiti s tretjim mestom,« poudarja naš balinar, ki živi od zaslužka v Italiji. Ne gre za bajne zneske, toda v primerjavi s Slovenijo ... Pri nas sponzorskih vložkov skorajda ni. Če uspe klub kaj zaslužiti, mu je pri tem v pomoč bife ob balinišču. »Dva, trije klubi v Sloveniji so, ki nekaj dajo,« pravi Davor Janžič, ki je predsednik Balinarskega kluba Center Kranj.
V najboljših časih nas je bilo v Italiji v prvi ligi tudi 13.
Pred leti se je spogledoval z idejo, da bi zaigral v Franciji, ki je krojila svetovni vrh balinanja. Zdaj te želje nima več, ostal bo v Italiji, medtem ko v Franciji letošnje sezone sploh še začeli niso, še omeni sogovornik, od lani tudi selektor slovenske članske reprezentance.
