Slovenci so nekdaj bili samo smučarji, zdaj so tudi kolesarji

LJUBLJANA – V nekdanji skupni državi smo Slovenci športno veljali za smučarje. To so bili časi, ko so naši najboljši kolesarji Vinko Polončič, Jure Pavlič in Primož Čerin že pogledovali proti zahodu in se preizkusili v tujih profesionalnih ekipah. Odtlej je bil Slovenec v kolesarski karavani dolgo sopomenka za marljivega delavca, ki je bil pripravljen storiti vse, da je zmagoval njegov kapetan iz kapitalsko in kolesarsko razvitejše države. Če zdaj preklopiš na kolesarski kanal, se o Slovencih govori kot o šampionih.

Primož Roglič in Tadej Pogačar sta ta čas najbolj vroči kolesarski imeni na svetu. Roglič, ker pedale vrti zmagi na dirki po Španiji naproti, Pogačar, ker se pri kolesarsko rosnih 20 letih enakovredno bori z najbolj prekaljenimi asi. Preskok od marljivih pomočnikov do zmagovalcev največjih dirk ni prišel čez noč. Med Polončičem, Pavličem in Čerinom ter Rogličem in Pogačarjem je bilo še nekaj rodov odličnih kolesarjev, ki so počasi dvigali letvico proti vrhu. Martin Hvastija, Gorazd Štangelj, Uroš Murn, Andrej Hauptman, Tadej Valjavec, Jani Brajkovič, Simon Špilak so ob prelomu tisočletja in v njegovem prvem desetletju Slovenijo približali svetovnemu vrhu, med vrhunci tega obdobja pa sta bila Hauptmanovo 3. mesto na SP v Lizboni 2001 in 5. mesto na OI v Atenah 2004.

A prava eksplozija se je začela leta 2014 z zmago Luke Mezgeca na zadnji etapi Gira v Trstu. Odtlej za Slovenijo na »grand tourih« še ni bilo sušnega leta, šest različnih imen (ob Božiču, Mezgecu, Rogliču in Pogačarju še Jan Polanc in Matej Mohorič) je slavilo že 13 etapnih zmag. »Zdaj fantje razmišljajo drugače. Mi smo o tem, da bi se prebili v tujino in poskušali dirkati z najboljšimi. Zdajšnji rod ima v glavah to, da je treba zmagovati,« je povedal Hauptman, zdaj slovenski selektor in športni direktor pri ekipi UAE, za katero tekmuje Pogačar. Prej je bil tudi njegov trener pri ljubljanskem Rogu.

»Zdajšnji uspehi so delo celotnega slovenskega kolesarstva. Vsi smo začeli drugače razmišljati. Razlika med zdajšnjimi in nekdanjimi rodovi je tudi ta, da smo nekoč precej manj dirkali v tujini, zdaj mladi dirkajo na vseh belgijskih klasikah in imajo primerjavo z najboljšimi vrstniki po svetu. Četudi naši klubi finančno težko shajajo, je naše kolesarstvo na višji ravni kot nekoč. Mladinski trenerji drugje svoje delo opravljajo za hobi, pri nas so redno zaposleni, podpira jih država, tudi to je pospešilo naš kolesarski razvoj,« je povedal Hauptman.

Zdajšnji rod si lahko obeta tudi precej višji zaslužek kot Hauptmanov. Nekaj naših kolesarjev letno že zasluži več kot milijon evrov, Roglič in Pogačar se bosta morda približala slovaškemu asu Petru Saganu, ki naj bi le s pogodbo z ekipo Bora Hansgrohe zaslužil okoli šest milijonov evrov na leto. »Kdor je res dober, lahko tudi kot pomočnik zelo dobro zasluži, a pri naših najboljših to ni največji motiv. Ko delam z reprezentanco, vidim, da so pravi profesionalci. Vsi razmišljajo o tem, kaj bodo dosegli, ne pa, koliko bodo zaslužili,« je še dejal Hauptman.