Slovenci v deželi, kjer virus ni ustavil športa
Jaka Malus, Simon Razgor, Rolando Pušnik in Tomaž Čater so šli s trebuhom za kruhom v Belorusijo, kjer kljubujejo virusu in živijo normalno v primerjavi s preostalim delom Evrope.
Odpri galerijo
Jaka Malus je šel prvič na tuje in se dobro znašel. FOTO: JOZO ČABRAJA/LIGA SEHA
Šport je v teh razmerah na stranskem tiru. Minuli vikend so prekinili ligaške tekme v Turčiji, ki je še kljubovala koronavirusu. Obstaja pa država, kjer življenje teče v ustaljenih tirnicah.
»Zadnjo tekmo smo igrali v soboto proti ekipi iz Gomela in zmagali, naslednja pa nas čaka v soboto proti rivalom iz Minska. Z zmago bi si predčasno zagotovili naslov državnih prvakov,« nam sporoča 23-letni rokometaš Jaka Malus, ki igra za ekipo Meškov iz mesta Brest, streljaj od poljsko-beloruske meje.
»Življenje v Belorusiji se v zadnjih dneh oziroma mesecih sploh ni spremenilo. Vse poteka v ustaljenih tirnicah. Športni utrip se nadaljuje brez motenj, športni kompleksi obratujejo, ljudje hodijo v službo, avtobusi in restavracije po mestu so polni. Občutka, da po svetu kroži virus, ni,« nadaljuje Malus. Pravi, da je koronavirus navzoč v medijih, ampak panike ni. Menda je vse pod nadzorom, ljudje nimajo skrbi in brez zadržkov živijo normalno naprej.
»Karantene za zdaj še ni. Ljudi v maskah po mestu ni videti. Na letališču v Minsku merijo temperaturo in na javnih krajih so povsod dezinfekcijska sredstva. Testiranja seveda opravljajo, ko se pri pacientu pojavijo simptomi. V klubu smo dobili navodila glede ravnanja in osnovne higiene. Rekli so nam, naj ne zahajamo na kraje, kjer so velike skupine ljudi. Na potovanju v Ukrajino smo dobili vsak svoje razkužilo in masko in smo ju morali uporabljati. V hotelu smo imeli jedilnico ločeno od preostalih gostov. Jaz hodim zgolj v dvorano, domov in v park na kakšen sprehod. Med ljudi ne želim. Klubska zdravniška služba je zelo dobro urejena in na visoki ravni. Imamo doktorja, ki je na vsakem treningu in tekmi. In dva maserja, tako da je za naše zdravje zelo dobro poskrbljeno,« opiše razmere.
V mednarodni ligi SEHA so se v začetku tega meseca merili tudi s kitajsko ekipo, ki letos igra v tem močnem tekmovanju. »Posebnih ukrepov ni bilo. Kitajska ekipa ima bazo v Zagrebu, tam živi in trenira, zaradi tega ni bilo panike. Ne glede na to so naredili kontrolo vseh, ko je ekipa prispela.
Vsi so bili seveda zdravi in tekma se je odigrala normalno,« pojasni in doda: »O vrnitvi v domovino sploh ne razmišljamo. Življenje in šport potekata normalno, brez motenj, zato so moje misli zgolj v Belorusiji. Vrnitev za zdaj ne pride v poštev. Cela ekipa je tukaj, treniramo in igramo kot pred pojavom virusa. Pred nami so še trije cilji, ki jih hočemo doseči, in ne razmišljamo o drugih stvareh,« odločno pove Jaka.
»Igram na položaju srednjega zunanjega oziroma organizatorja igre. V sezoni sem naredil velik napredek. Na začetku sem se moral malce navaditi na nov sistem, jezik in soigralce. Zdaj pa smo uigrani in igramo zelo dober rokomet. Ekipa je trenutno v odlični formi, zato nam tudi ustreza, da ne delamo pavze. Pogodbo imam še za naslednjo sezono z možnostjo podaljšanja za eno leto,« se ozre na sezono, ki gre počasi h koncu.
Kakšno je življenje v državi, nas zanima. »Življenje v Belorusiji je na veliko višji ravni, kot sem pričakoval. Mesto je veliko, lepo in čisto, ljudje so prijazni in pripravljeni pomagati tujcem, lahko bi rekel, da mesto živi za rokomet. Za igralce je zelo dobro poskrbljeno, zdravstvena služba je na zelo visoki ravni in vedno na razpolago. Športni kompleks je v lasti kluba, v njem sta mala in velika dvorana, fitnes, savna s hladnim bazenom ter klubski prostori. Živim v stanovanju blizu središča mesta, od dvorane sem oddaljen približno 15 minut vožnje z avtom,« Jaka pove o idealnih razmerah za razvoj športa.
»Standard v Belorusiji je nižji kot v Sloveniji, ampak to ni moteče. V Brestu je vse, kar človek potrebuje za življenje, oziroma še več. Trgovin je veliko in v njih se da kupiti vse, restavracije so dobro založene, tako da se življenje bistveno ne razlikuje od življenja v Sloveniji. Prostega časa ni veliko, saj veliko potujemo po Evropi. Ko pa ga imam, po navadi počivam ali pa se družim s soigralci. Ker v zadnjem času ne hodim veliko iz stanovanja in ker trenutno ni potovanj, si čas krajšam s kuhanjem,« še pove Jaka, ki je šel po igranju v Celju pri RK Pivovarna Laško lani prvič na tuje. Vesel je, ker v Belorusiji ni povsem sam. V ekipi brani Simon Razgor, a tudi to še ni vse, kar je slovenskega v Belorusiji.
»Vsekakor mi je bil na začetku Simon v veliko pomoč. Lepo je imeti ob sebi rojaka in govoriti materni jezik. V klubu je še en Slovenec, in sicer trener vratarjev v Brestu Rolando Pušnik. Simon je v Brestu z družino, tako da je Slovencev tam kar več. Ko pa smo bili v Gomelu na gostovanju, smo se srečali s Tomažem Čaterjem, ki je tam trener ženske ekipe,« Jaka predstavi slovensko kolonijo na tem koncu Evrope. V tem času se je naučil tudi ruščine, ki mu ne dela več težav. »Vsem Slovenkam in Slovencem bi rad zaželel obilo zdravja v teh težkih časih. Držite se navodil države, bodite previdni in ostanite doma s svojimi najbližjimi,« pa za konec pogovora sporoča v Slovenijo.
V beloruski ekipi sta tudi Rolando Pušnik in Simon Razgor. FOTO: LIGA SEHA
»Zadnjo tekmo smo igrali v soboto proti ekipi iz Gomela in zmagali, naslednja pa nas čaka v soboto proti rivalom iz Minska. Z zmago bi si predčasno zagotovili naslov državnih prvakov,« nam sporoča 23-letni rokometaš Jaka Malus, ki igra za ekipo Meškov iz mesta Brest, streljaj od poljsko-beloruske meje.
Ljudje hodijo v službo
»Življenje v Belorusiji se v zadnjih dneh oziroma mesecih sploh ni spremenilo. Vse poteka v ustaljenih tirnicah. Športni utrip se nadaljuje brez motenj, športni kompleksi obratujejo, ljudje hodijo v službo, avtobusi in restavracije po mestu so polni. Občutka, da po svetu kroži virus, ni,« nadaljuje Malus. Pravi, da je koronavirus navzoč v medijih, ampak panike ni. Menda je vse pod nadzorom, ljudje nimajo skrbi in brez zadržkov živijo normalno naprej.
V Belorusiji ima dobre razmere za razvoj. FOTO: JOZO ČABRAJA/LIGA SEHA
»Karantene za zdaj še ni. Ljudi v maskah po mestu ni videti. Na letališču v Minsku merijo temperaturo in na javnih krajih so povsod dezinfekcijska sredstva. Testiranja seveda opravljajo, ko se pri pacientu pojavijo simptomi. V klubu smo dobili navodila glede ravnanja in osnovne higiene. Rekli so nam, naj ne zahajamo na kraje, kjer so velike skupine ljudi. Na potovanju v Ukrajino smo dobili vsak svoje razkužilo in masko in smo ju morali uporabljati. V hotelu smo imeli jedilnico ločeno od preostalih gostov. Jaz hodim zgolj v dvorano, domov in v park na kakšen sprehod. Med ljudi ne želim. Klubska zdravniška služba je zelo dobro urejena in na visoki ravni. Imamo doktorja, ki je na vsakem treningu in tekmi. In dva maserja, tako da je za naše zdravje zelo dobro poskrbljeno,« opiše razmere.
Kitajci, ki živijo v Zagrebu
V mednarodni ligi SEHA so se v začetku tega meseca merili tudi s kitajsko ekipo, ki letos igra v tem močnem tekmovanju. »Posebnih ukrepov ni bilo. Kitajska ekipa ima bazo v Zagrebu, tam živi in trenira, zaradi tega ni bilo panike. Ne glede na to so naredili kontrolo vseh, ko je ekipa prispela.
Vsi so bili seveda zdravi in tekma se je odigrala normalno,« pojasni in doda: »O vrnitvi v domovino sploh ne razmišljamo. Življenje in šport potekata normalno, brez motenj, zato so moje misli zgolj v Belorusiji. Vrnitev za zdaj ne pride v poštev. Cela ekipa je tukaj, treniramo in igramo kot pred pojavom virusa. Pred nami so še trije cilji, ki jih hočemo doseči, in ne razmišljamo o drugih stvareh,« odločno pove Jaka.
Hodim zgolj v dvorano, domov in v park na kakšen sprehod. Med ljudi ne želim.
»Igram na položaju srednjega zunanjega oziroma organizatorja igre. V sezoni sem naredil velik napredek. Na začetku sem se moral malce navaditi na nov sistem, jezik in soigralce. Zdaj pa smo uigrani in igramo zelo dober rokomet. Ekipa je trenutno v odlični formi, zato nam tudi ustreza, da ne delamo pavze. Pogodbo imam še za naslednjo sezono z možnostjo podaljšanja za eno leto,« se ozre na sezono, ki gre počasi h koncu.
Simon, Rolando in Tomaž
Kakšno je življenje v državi, nas zanima. »Življenje v Belorusiji je na veliko višji ravni, kot sem pričakoval. Mesto je veliko, lepo in čisto, ljudje so prijazni in pripravljeni pomagati tujcem, lahko bi rekel, da mesto živi za rokomet. Za igralce je zelo dobro poskrbljeno, zdravstvena služba je na zelo visoki ravni in vedno na razpolago. Športni kompleks je v lasti kluba, v njem sta mala in velika dvorana, fitnes, savna s hladnim bazenom ter klubski prostori. Živim v stanovanju blizu središča mesta, od dvorane sem oddaljen približno 15 minut vožnje z avtom,« Jaka pove o idealnih razmerah za razvoj športa.
»Standard v Belorusiji je nižji kot v Sloveniji, ampak to ni moteče. V Brestu je vse, kar človek potrebuje za življenje, oziroma še več. Trgovin je veliko in v njih se da kupiti vse, restavracije so dobro založene, tako da se življenje bistveno ne razlikuje od življenja v Sloveniji. Prostega časa ni veliko, saj veliko potujemo po Evropi. Ko pa ga imam, po navadi počivam ali pa se družim s soigralci. Ker v zadnjem času ne hodim veliko iz stanovanja in ker trenutno ni potovanj, si čas krajšam s kuhanjem,« še pove Jaka, ki je šel po igranju v Celju pri RK Pivovarna Laško lani prvič na tuje. Vesel je, ker v Belorusiji ni povsem sam. V ekipi brani Simon Razgor, a tudi to še ni vse, kar je slovenskega v Belorusiji.
Meškov Brest je bil ustanovljen leta 2002, do danes je osvojil 11 domačih državnih in pokalnih naslovov, leta 2013 je bil prvak lige Seha, kjer je lani sklenil tekmovanje na 3. mestu. V ligi prvakov so letos prišli med 16 najboljših. V tem klubu je svojčas uspešno igral tudi naš rokometaš Dejan Čančar.
»Vsekakor mi je bil na začetku Simon v veliko pomoč. Lepo je imeti ob sebi rojaka in govoriti materni jezik. V klubu je še en Slovenec, in sicer trener vratarjev v Brestu Rolando Pušnik. Simon je v Brestu z družino, tako da je Slovencev tam kar več. Ko pa smo bili v Gomelu na gostovanju, smo se srečali s Tomažem Čaterjem, ki je tam trener ženske ekipe,« Jaka predstavi slovensko kolonijo na tem koncu Evrope. V tem času se je naučil tudi ruščine, ki mu ne dela več težav. »Vsem Slovenkam in Slovencem bi rad zaželel obilo zdravja v teh težkih časih. Držite se navodil države, bodite previdni in ostanite doma s svojimi najbližjimi,« pa za konec pogovora sporoča v Slovenijo.
