Slovenija bo pri njem zmeraj pred Turčijo

LJUBLJANA – Na začetku lanskega septembra je Miha Žgank slovenskemu moškemu judu priboril zgodovinsko prvo kolajno na članskih svetovnih prvenstvih, potem ko se je v Budimpešti ovenčal s srebrom v kategoriji do 90 kilogramov. Na nedavnem šampionatu v Bakuju, kjer se je zaradi dolgega čakanja na turški potni list prvič boril po več kot letu dni, je 24-letni judoist iz Migojnic pri Žalcu z 9. mestom osvojil svoje prve točke v kvalifikacijah za olimpijske igre leta 2020 v Tokiu in odkrito spregovoril tudi za Slovenske novice.

V Bakuju ste se borili kot Mikail Özerler. Kako je prišlo do preimenovanja?
»Kar zadeva ime, ne bom imel nikoli težav; vedno bom Miha Žgank! Mikail Özerler je moje profesionalno ime, izbrali pa so mi ga Turki. Jaz nisem imel ničesar s tem.«

Kako se vam je s pridobitvijo turškega potnega lista spremenilo življenje?
»Če sem iskren, se niti ni pretirano spremenilo. Še vedno potujem z enih priprav na druge, s turško reprezentanco sem bil prav tako na Japonskem, v Južni Koreji, Avstriji … Vse je zelo podobno kot prej, res pa je, da zdaj več časa preživim v Istanbulu.«

Kako vam je všeč glavno mesto Turčije?
»Še vedno mi je tuje. V Migojnicah je zrak čist in svež, takšen v Istanbulu ne bo nikoli. Je pa zanimivo mesto.«

Kje imate stalno prebivališče?
»Za zdaj še v Migojnicah pri Žalcu.«

Kako se počutite kot turški reprezentant?
»Za zdaj odlično, bomo pa videli, kako bo naprej.«

Kako komunicirate z novim trenerjem?
»V tem času sem se že naučil nekaj osnovnih turških izrazov, tako da razumem, kaj mi trener v določenem trenutku svetuje. Reči pa moram, da sem zelo vesel, da v turški ekipi sodelujem z dvema vrhunskima trenerjema iz Gruzije, ki se mi zares posvečata glede sloga in tehnike juda.

To mi je všeč, ker moram še izpiliti svojo tehniko, da bom prišel na najvišjo raven. V Istanbulu imam na voljo odlične sparinge, v svoji kategoriji pet zelo dobrih judoistov, kategorijo višje prav toliko in kategorijo nižje tudi. Za nas ob glavnih trenerjih skrbijo tudi njihovi pomočniki, tako da smo lahko popolnoma osredotočeni na judo.«

Takšnih sparingov v Sloveniji niste imeli?
»Ne, v Sloveniji smo vedno improvizirali, na treninge smo morali v Avstrijo, Madžarsko, na Hrvaško, v Italijo.«

Poleg odličnih razmer za vadbo ste se za prestop v Turčijo odločili tudi zaradi denarja. Nam lahko zaupate kaj več glede tega?
»Zagotovo je bil to eden od razlogov za moj prestop. Rekel bom takole; po končani karieri si želim vzeti malo časa zase in verjamem, da si bom lahko to z denarjem, ki si ga bom prislužil z nastopi za Turčijo, tudi privoščil.«

Ste že kdaj obžalovali svojo odločitev?
»Ne bi rekel, da sem jo ravno obžaloval, sem pa med dolgim čakanjem na potni list (dobil ga je šele 27. avgusta letos – op. p.) in z njim na nastope na tekmovanjih res pomislil na to, da bi se vrnil. No, Slovenija bo vedno moja domovina in zmeraj pred Turčijo, o tem ni nobenega dvoma!«

Ali kaj pogrešate svoja prejšnja kluba Sankaku in Lopato?
»Seveda ju malo pogrešam, navsezadnje je bil tam še do lani moj drugi dom. A takšno je življenje, gremo naprej. Kdo ve, morda pa se kdaj vrnem.«

Koliko imate še stikov s svojimi nekdanjimi klubskimi kolegi?
»Ko se srečamo na tekmovanjih, z veseljem stopim do njih, da se malo pomenimo.«

Kaj pa s trenerjem Marjanom Fabjanom?
»Ohranila sva dobre stike, včasih me pokliče, sem ter tja tudi jaz njega. Kakšno rečeva tudi na prizoriščih.«

Kakšni so vaši cilji?
»Dolgoročni je vsekakor to, da postanem olimpijski prvak, kratkoročno pa si želim osvajati točke v kvalifikacijah za OI, zmagati na turnirjih za grand slam in veliko nagrado ter se ovenčati s kolajno na evropskem prvenstvu. Naslednjič se bom na tekmi boril konec meseca v Abu Dhabiju.«

Koliko časa še preživite doma v Migojnicah?
»Kar precej; po treh, štirih tednih priprav grem običajno domov za kakšen teden.«