KOLESARSTVO
Slovenija je lahko zlata in srebrna
Pred izjemno zahtevno olimpijsko cestno dirko stavnice na vrh postavljajo Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča.
Odpri galerijo
Jan Polanc, Tadej Pogačar, Primož Roglič, Jan Tratnik in Eugenia Bujak na ogledu olimpijske proge FOTO: Instagram
Slovenska kolesarja sta že bila 1. in 2. na Touru, bi se lahko z dvojno slovensko zmago končala tudi olimpijska cestna dirka? O tem sanjajo kolesarski navdušenci na sončni strani Alp, ki so prepričani, da sta njihova ljubljenca Tadej Pogačar in Primož Roglič dovolj močna, da bi lahko na izjemno zahtevni trasi v sobotnih zgodnjih jutranjih urah pod goro Fudži strla vse tekmece.
Sodeč po tem, kako sta Pogačar in Roglič prevladovala na lanskem Touru, na katerem letos ob odsotnosti rojaka Pogi ni imel resnega tekmeca za vrh, ta scenarij ni nemogoč. Kljub temu pa je malo verjeten, olimpijska preizkušnja ni etapna dirka, na kateri je treba tri tedne vzdrževati vrhunsko raven, temveč nekajurni kolesarski ognjemet, v katerem lahko odločita dnevna forma in trenutni navdih. Ne nazadnje je svetovni kolesarski vrh preveč razvejan, da bi lahko naivno pričakovali, da bodo tekmeci samo gledali, kako se bosta Slovenca odpeljala olimpijski slavi naproti.
Nasprotno, nanju bodo prežali domala vseh 234 km, od Tokia do dirkališča Fudži, do katerega karavane ne bo vodila ravna cesta. Na prerezu je pet gorskih ciljev, kolesarji, ki so v zadnjih dneh preizkusili celotno traso, so našteli vse skupaj 13 klancev s skupno višinsko razliko 4865 metrov. To je podatek, ki v ospredje postavlja slovenska asa, ki bosta dirkala s podporo dveh preverjenih lokomotiv Jana Tratnika in Jana Polanca.
Na tako zahtevni progi ne more zmagati vsakdo. Glavno selekcijo je pričakovati na prelazu Mikuni, ki bo s 6,8 km in 10,2-odstotnim naklonom (največjim 18 odstotkov) najtrši oreh, po katerem bo do cilja še 30 km spusta in razgibanih cest.
Slovenska reprezentanca je pod vodstvom selektorja Andreja Hauptmana, ki je s 5. mestom iz Aten 2004 najuspešnejši slovenski kolesarski olimpijec, vzpon proti gori Fudži spoznala na sredinem krajšem treningu (65 km), sklepni del s prelazom Mikuni pa na včerajšnji generalki (102 km). »Jasno je, da je trasa na kožo pisana tako Primožu kot Tadeju. Treba pa bo počakati na finale, da bomo videli, kako se kdo počuti. Potrebovali bomo veliko komunikacije med nami in tudi med kolesarji na cesti, da bomo ob pravem času potegnili pravo potezo,« taktičnih načrtov pred dirko ne razkriva Hauptman.
Tudi najnevarnejših tekmecev ni želel izpostavljati, češ da jih je preveč. Ta ugotovitev drži, kljub temu pa se napoveduje predvsem slovensko-belgijski boj. Na eni strani Pogačar in Roglič, na drugi Wout van Aert in Remco Evenepoel (stavniške kvote jih postavljajo v ta vrstni red). »Za Wouta bo ključen vzpon na prelaz Mikuni, ki je zelo strm za 75 kg težkega kolesarja. Na odsekih, ki dosegajo skoraj 20 odstotkov naklona, se bo zanj lomila dirka. Ta vzpon primerjam z Mortirolom, le krajši je, vendar bo po 200 km dirkanja izjemno zahteven,« je Evenepoel tekmecem nakazal, kje se morajo otresti van Aerta. Vendar sta to Roglič in Pogačar vedela že prej, tako kot kopica drugih kolesarskih hribolazcev, ki si želijo olimpijsko zlato.
Sodeč po tem, kako sta Pogačar in Roglič prevladovala na lanskem Touru, na katerem letos ob odsotnosti rojaka Pogi ni imel resnega tekmeca za vrh, ta scenarij ni nemogoč. Kljub temu pa je malo verjeten, olimpijska preizkušnja ni etapna dirka, na kateri je treba tri tedne vzdrževati vrhunsko raven, temveč nekajurni kolesarski ognjemet, v katerem lahko odločita dnevna forma in trenutni navdih. Ne nazadnje je svetovni kolesarski vrh preveč razvejan, da bi lahko naivno pričakovali, da bodo tekmeci samo gledali, kako se bosta Slovenca odpeljala olimpijski slavi naproti.
Nasprotno, nanju bodo prežali domala vseh 234 km, od Tokia do dirkališča Fudži, do katerega karavane ne bo vodila ravna cesta. Na prerezu je pet gorskih ciljev, kolesarji, ki so v zadnjih dneh preizkusili celotno traso, so našteli vse skupaj 13 klancev s skupno višinsko razliko 4865 metrov. To je podatek, ki v ospredje postavlja slovenska asa, ki bosta dirkala s podporo dveh preverjenih lokomotiv Jana Tratnika in Jana Polanca.
Na tako zahtevni progi ne more zmagati vsakdo. Glavno selekcijo je pričakovati na prelazu Mikuni, ki bo s 6,8 km in 10,2-odstotnim naklonom (največjim 18 odstotkov) najtrši oreh, po katerem bo do cilja še 30 km spusta in razgibanih cest.
Slovenija proti Belgiji
Slovenska reprezentanca je pod vodstvom selektorja Andreja Hauptmana, ki je s 5. mestom iz Aten 2004 najuspešnejši slovenski kolesarski olimpijec, vzpon proti gori Fudži spoznala na sredinem krajšem treningu (65 km), sklepni del s prelazom Mikuni pa na včerajšnji generalki (102 km). »Jasno je, da je trasa na kožo pisana tako Primožu kot Tadeju. Treba pa bo počakati na finale, da bomo videli, kako se kdo počuti. Potrebovali bomo veliko komunikacije med nami in tudi med kolesarji na cesti, da bomo ob pravem času potegnili pravo potezo,« taktičnih načrtov pred dirko ne razkriva Hauptman.
Tudi najnevarnejših tekmecev ni želel izpostavljati, češ da jih je preveč. Ta ugotovitev drži, kljub temu pa se napoveduje predvsem slovensko-belgijski boj. Na eni strani Pogačar in Roglič, na drugi Wout van Aert in Remco Evenepoel (stavniške kvote jih postavljajo v ta vrstni red). »Za Wouta bo ključen vzpon na prelaz Mikuni, ki je zelo strm za 75 kg težkega kolesarja. Na odsekih, ki dosegajo skoraj 20 odstotkov naklona, se bo zanj lomila dirka. Ta vzpon primerjam z Mortirolom, le krajši je, vendar bo po 200 km dirkanja izjemno zahteven,« je Evenepoel tekmecem nakazal, kje se morajo otresti van Aerta. Vendar sta to Roglič in Pogačar vedela že prej, tako kot kopica drugih kolesarskih hribolazcev, ki si želijo olimpijsko zlato.
