Slovenija je šestkrat lepša, raje ostanite doma

Udarni slovenski namiznoteniški igralec Darko Jorgić ima za seboj rezultatsko težko obdobje, je pa dobil tudi kar nekaj pozitivnih novic. Je deveti igralec na svetovni namiznoteniški lestvici in najboljši Evropejec, velika zmaga pa ga čaka tudi v zasebnem življenju. O tem, kaj se dogaja, je spregovoril za Slovenske novice.

Jorgića prihodnje leto čaka pomembna pomlad v boju za točke, nato pa priprave na OI v Parizu. FOTO: Reuters

Turnir v dvorani Tivoli ste končali prej, kot ste si želeli. A na koncu bi se lahko tudi drugače končalo, če bi proti Lebrunu denimo dobili uvodni niz.

»Strinjam se, zadnja dva, tri mesece res ne kažem najboljših iger, tudi v ligaških tekmah nemškega prvenstva sem v končnici tekmovanja izgubljal. Turnir v Nigeriji ni bil najboljši, prav tako tudi Krakov ne. Sicer sem na uvodni tekmi v Tivoliju odigral precej suvereno, stavil sem na to, da Španca Alvara Roblesa že poznam. Poskušal sem priti v igralni ritem, žal pa se je proti Felixu Lebrunu izkazalo, da sem v tistem prvem izgubljenem nizu, ko sem imel priložnosti, na koncu odigral preveč panično. Preveč sem čakal na njegove napake, žogico preveč držal na mizi, nisem bil tisti Darko, ki je agresiven od začetka do konca.«

Zakaj se je izgubila forma, je že preveč dvobojev na tekmovalnem koledarju?

»Začetek sezone je bil vrhunsko oddelan. Čim hitreje pa je treba pozabiti junij, preveč tekem je, ni časa za trening. Veliko mednarodnih tekmovanj, lovljenje točk za olimpijske igre v Parizu, klubske in slovenske obveznosti. Vse je preveč nasičeno, glava je bila tokrat prazna, brez energije. Nekaj tednov se bo treba spočiti, da se glava spet motivira in napolni s pozitivnimi mislimi. Začeti dobro trenirati, to je ključno, vzeti mesec dni počitka za dober trening in se maksimalno pripraviti za naslednjo sezono. Že konec avgusta me čaka klubska sezona in mednarodna, ki bo zelo pomembna za naslednje leto.«

Kaj pa očetovstvo, ki ga pričakujete konec julija?

»To je nek nov mejnik v mojem življenju, treba se bo privaditi. Morebiti bo od začetka z namiznim tenisom malce težje, a bo glede tega pomagala žena, bo treba maksimalno načrtovati.«

Zasičenost s tekmami je torej vidna, potrebno se je resetirati. Kako pa sicer osebno doživljate sezono, veliko časa zaradi klubskih zadev preživite torej v Saarbrücknu oziroma koliko časa ste denimo v domačem Hrastniku?

»Prav veliko časa ne preživim doma. Veliko je tekem, turnirjev, klubskih obveznosti, na koncu, kakor sem že rekel, sploh ni veliko časa za treninge. Skakal sem v Azijo, po Evropi, če preštejemo, sem v vsej sezoni obredel že več kot pol sveta. Če na koncu po vseh turnirjih potegnem črto, sem morebiti več kot pol leta bil v Aziji, veliko časa zaradi treninga tudi v Saarbrücknu in tako naprej. Vedno, ko imam čas, pa pridem nazaj domov v Slovenijo, se spočiti in vsake toliko časa tudi odtrenirati z Jožetom Urhom-Urijem in tudi drugimi igralci. Iskreno upam, da bo naslednja sezona takšna, da bom več doma z družino.«

Saarbrückna na poznamo, po čem bi ga sami priporočili? Kaj je njegova znamenitost?

»Ne bi vam znal povedati, imajo pa denimo dobre sendviče, to lahko rečem. Glede na to, da je mesto na meji s Francijo, je bageta res dobra, a bom rekel, da to ni mesto zame. Menim, da je Ljubljana šestkrat lepša in Slovenija nasploh. Vsem Slovencem raje rečem, ostanite doma, kot pa da greste v Nemčijo.«

Torej tudi tamkajšnja kuhinja ni po vašem okusu.

»Preprosto ne, menim, da tisto, kar skuha babica, je vedno boljše in tudi domače je vedno boljše. Ne vem, kaj bi vam rekel za Saarbrücken. Res ni moja najljubša destinacija, a glede na to, da imam tam klub, moram te obveznosti opraviti in preprosto je tako. Z ženo Anelio sva sicer v Sloveniji v Hrastniku, ko sva pač tam, veliko pa tudi potuje z menoj. Zdaj bo verjetno pri tem glede na otroka drugače, a razume šport, tudi sama je bila v namiznem tenisu in na koncu bo sprejela te odločitve.«

Na koncu koncev, vrnimo se spet k prehrambeni folklori. Ko pridete v Hrastnik, pa vam potem ugaja domača hrana.

»Absolutno, menim, da je najboljši tatarski biftek, ki ga naredi babi, preprosto je babičina hrana vedno najboljša. Že od samega začetka sem navajen nanjo, vedno, ko imam čas, to izrabim, in vedno je lepo priti nazaj domov.«