Slovo velikega gospoda med nogometaši
»Da bi bil lahko uspešen igralec, trener in selektor, moraš biti zelo discipliniran, imeti moraš dovolj sreče ter se roditi v pravi državi in ugodnih časih,« je pred leti pojasnil skrivnost svoje kariere Franz Beckenbauer.
V nedeljo je umrl v starosti 78 let kot največja legenda nemškega nogometa. »Ko je vstopil v še tako temačen prostor, je v njem nenadoma zavladala svetloba. Pri meni se to ni nikoli zgodilo,« ga je občudoval dolgoletni reprezentančni soigralec Berti Vogts.
V dobrih treh letih so se za vedno poslovile tri nogometne veličine, ki si zaslužijo mesto v elitni enajsterici vseh časov: 25. novembra 2020 Diego Maradona, 29. decembra 2022 Pele in zdaj še Beckenbauer. Nemec je imel zaradi svojih obrambnih zadolžitev medijsko manj izpostavljeno igralno vlogo, a je to opravljal brezhibno.
Imel je dodatne osebnostne razsežnosti, ki so ga trdno prikovale med največje. V tistih časih so novinarji skoparili z odmevnimi vzdevki, toda Beckenbauer je bil za vse Kaiser Franz. Nogometni Cesar z veliko začetnico.
O karieri Franza Beckenbauerja največ povedo njegovi dosežki. Iz fantiča, ki se je rodil tik po koncu 2. svetovne vojne na ruševinah Giesinga, delavske četrti Münchna, in se navdušil nad nogometom leta 1954 ob prvem zmagoslavju Zvezne republike Nemčije na svetovnih prvenstvih, je zrasel v šampiona na vseh področjih. Barve Bayerna je branil v letih 1964-77 ter trikrat zapored osvojil naslov evropskega klubskega prvaka (1974-76), leta 1967 tudi pokal pokalnih zmagovalcev.
Kot kapetan Nemčije, za katero je igral na 103 tekmah, je leta 1974 postal svetovni prvak v domačem Münchnu po finalni zmagi nad Nizozemsko z Johanom Cruyffom na čelu. Bil je tudi podprvak leta 1966 in bronast 1970, evropski šampion 1972 in srebrn 1976, dvakrat (1972 in 1976) je bil izbran za najboljšega nogometaša na stari celini.
Kar sredi tekme me je vprašal, če bi se preselil v München.
Bayernu priporočil Oblaka
Uspešen je bil tudi kot strokovni vodja elfa. Leta 1986 ga je popeljal do finala mundiala proti Argentini, štiri leta pozneje se je oddolžil Maradoni & Co., vmes je bil z Nemčijo tretji na EP 1988. V zgodovini nogometa sta zgolj še Brazilec Mario Zagallo, ki je umrl minuli petek, in Francoz Didier Deschamps proslavila svetovni naslov tako v igralski kot selektorski vlogi.
Beckenbauer je v jeseni kariere združil moči s Pelejem pri Cosmosu iz New Yorka, pred odhodom v ZDA pa priporočil vodstvu Bayerna, naj za vsako ceno pripelje Braneta Oblaka iz Schalkeja. Velikan slovenskega nogometa je zamudil priložnost za združitev moči z legendarnim zvezdnikom, a o njem govori z izbranimi besedami: »Kar sredi tekme me je vprašal, če bi se preselil v München. Vedel sem, da ne gre za provokacijo, saj je bil karizmatičen gospod. Večkrat sva bila tekmeca, na žalost nikoli soigralca.«
Na Pelejev pogreb ni zmogel
Po igralski in selektorski upokojitvi je bil Beckenbauer 15 let predsednik Bayerna (1994-2009), v analih pa je ostal zapisan kot nogometaš, ki je začel pot kot napadalec, a postal sopomenka za obrambnega libera. Odlikoval se je z eleganco, igralno inteligenco in predvidevanjem dogodkov, s katerim se je ognil kočljivim zapletom in prekrškom.
V zasebnem življenju se je trikrat poročil in imel pet otrok. Sin Stephan je umrl pred osmimi leti, kar ga je zelo potrlo, zato se je umaknil iz javnosti. V letih 2016 in 2017 je moral na operacijo srca, leto dni pozneje je dobil umetni kolk, se bojeval s Parkinsonovo boleznijo in demenco ... Zaradi težav se ni mogel udeležiti pogreba prijatelja Peleja, zdaj se München, Nemčija in celotni nogometni svet pripravljajo na veličastno slovo od Cesarja Franza.
