Smučarski skoki za Slovenijo kot religija

Ko je Sandro Pertile lani nasledil Walterja Hoferja kot direktorja skakalnih tekmovanj v svetovnem pokalu, so imeli nekateri določene pomisleke. A 50-letni Italijan je s svojimi sodelavci uspešno prikrmaril barko mimo številnih čeri do konca sezone.


V pogovoru za Slovenske novice je povedal marsikaj zanimivega o zimi, njenih junakih, slovenskih skakalcih, finalu v Planici, načrtih za naprej ...

Kako vam je bilo tokrat všeč v Sloveniji?
»V Planici sem bil prvič v vlogi skakalnega direktorja, pred tem sem bil tu kot gledalec in vedno užival v čudovitem vzdušju, ki so ga vedno znova pripravili številni ljubitelji skokov. Moram reči, da so bili planiški prireditelji v tej sezoni najboljši, s katerimi sem sodeloval. Zato bi rad čestital tukajšnjemu organizacijskemu komiteju, Smučarski zvezi Slovenije (SZS) in celotni državi, kajti tu se občuti, da so skoki za Slovenijo neke vrste religija.«

Kakšne spomine imate na tekme na letalnici bratov Gorišek?
»Ko sem bil pred leti tu kot član prireditvenega odbora Val di Fiemme, mi je najprej padlo v oči, kako so bila parkirana vozila – drugo za drugim, zaradi česar smo morali vedno dolgo čakati, preden smo se lahko odpeljali. To je bilo nekaj, kar sem doživel le v Planici. Zato sem šel potem naslednjič raje peš iz Rateč in ne bom pozabil, kako sem že med hojo občutil to navijaško energijo. Planiške tekme so sanje za slehernega ljubitelja skokov – tudi zame. Ozračje v dolini je res prav posebno.«

Kako veliki so bili čevlji Walterja Hoferja, v katere ste stopili po njegovi upokojitvi?
»Če sem iskren, sem imel občutek, da so bili lani dosti večji kot med sezono. Moram priznati, da sem imel tudi srečo zaradi epidemije koronavirusa. Zaradi te je bil naš položaj popolnoma drugačen, kot je bil v prejšnjih letih. Morali smo vložiti veliko energije, da smo vse izpeljali v skladu s predpisi, zaradi česar nisem imel časa razmišljati o tem, kako veliki so Walterjevi čevlji. Ob tej priložnosti bi se mu rad še enkrat zahvalil za izvrstno predajo znanja, izjemno sem hvaležen tudi vsem sodelavcem, prirediteljem, ekipam, partnerjem, medijem, ker smo zelo dobro sodelovali. Za vse nas je bila to izjemno zahtevna sezona, vendar ocenjujem, da smo dobro prestali vse skupaj.«

Kdaj vam je bilo najtežje?
»Trije, štirje dnevi so mi bili še posebno zahtevni. Najprej je bilo težko na drugi tekmi v Willingenu, kjer smo imeli ekstremno zahtevne razmere, zaradi katerih smo pod streho spravili le eno serijo, potem mi je bilo hudo, ko je padel Daniel-Andre Tande. Na začetku je bilo res kritično, zaradi česar smo bili pod velikanskim pritiskom. Zaradi vetra je bilo težko tudi predzadnji tekmovalni dan v Planici. A po drugi strani so trije, štirje slab(š)i dnevi v celotni sezoni res malo. Izpeljali smo domala vse tekme, in to kljub epidemiji.«

V svetovnem pokalu je prevladoval Norvežan Halvor Egner Granerud, ki si je s precejšnjo prednostjo zagotovil veliki kristalni globus.
»Da, Granerud je bil vsekakor dominator in presenečenje sezone 2020/21. Nihče ni pričakoval, da bo tako uspešen. Toda med največjimi junaki zime ne gre prezreti niti Karla Geigerja, decembra svetovnega prvaka v smučarskih poletih v Planici, ki je nato osvojil še štiri kolajne na nordijskem SP v Oberstdorfu. Oba sta bila velika zvezdnika te sezone, bomo videli, kaj bo prinesla prihodnja. V zadnjih letih smo imeli že več asov, ki so blesteli eno zimo, nakar so se začeli spopadati z različnimi težavami. Eden takšnih je gotovo tudi Peter Prevc, ki je zdaj spet na pravi poti v svetovni vrh.«

Kakšno je vaše mnenje o slovenskih skakalcih?
»Slovenija ima zares super moštvo. Vedno znova sem presenečen nad tem, kako dobri so vaši skakalci. Slovenija je država, ki živi za skoke, nad čimer sem – ko govorim kot direktor – zgolj ponosen.«

Kaj pa se dogaja s skoki v vaši domovini Italiji?
»Položaj pri nas ni rožnat. Bil sem štiri leta direktor nordijskih disciplin pri italijanski zvezi in na ta način doživel vse težave, ki jih imajo skoki pri nas. Bil sem pripravljen pomagati pri razvoju, na žalost pa zdaj nisem več v tem položaju. Upam, da se bo z zimskimi olimpijskimi igrami leta 2026 Milano-Cortina vendarle tudi v italijanskih skokih premaknilo na bolje in bomo končno dobili dolgoročno zgodbo.«

Nogomet je pri vas številka 1, kajne?
»Že od nekdaj. Na prvem mestu je nogomet in potem dolgo nič drugega.«

V zadnjih letih so skoki doživeli kar nekaj sprememb. Kam bo šel razvoj tega športa v prihodnjih letih?
»Zame je bilo predvsem pomembno, da sem v svoji prvi sezoni v tej vlogi obdržal skoke stabilne. Ker nismo smeli imeti gledalcev v arenah, smo morali med sezono spremeniti koncept televizijskih prenosov. V prejšnjih letih so, denimo, v Planici 25 odstotkov televizijskega časa namenili zadovoljnim gledalcem, letos si je bilo treba izmisliti nekaj novega. Morali smo biti inovativni in menim, da nam je kar dobro uspelo zapolniti čas. Po olimpijskih igrah v Pekingu načrtujemo več pomembnih sprememb.«

Katere?
»Želimo si še bolj promovirati naš šport, radi bi še dvignili raven organizatorjev in tekmovanj. Število televizijskih gledalcev se je povečalo, kar je po svoje razumljivo, saj so ljudje zaradi ukrepov več časa preživeli doma, od česar je naš šport profitiral. Želimo si, da bi jih (še) več kot v prejšnjih letih privabili tudi na prizorišča, saj menimo, da se bo na ta način naš proizvod še izboljšal. Eden od naših ciljev je, da bi skoke naredili bolj globalne, prej ali slej si želimo v koledar svetovnega pokala vrniti tudi tekme v ZDA, spogledujemo se z dodatnimi preizkušnjami na Daljnem vzhodu. Prizadevali si bomo postati bolj mednarodni in med svetovno elito vrniti nacije, ki imajo zdaj določene težave.«

Kaj pa novosti v opremi?
»Mislim, da kakšnih večjih sprememb ne bo. Nekaj smo jih opravili že lani in ocenjujem, da smo šli v pravo smer, pri čemer imam v mislih tudi korekture pri zagozdah.«