Spomin na leto 1998 kot državni praznik

FELDKIRCH – V dveh desetletjih se je na ledenih ploskvah zgodilo marsikaj, a prav poseben spomin na leto 1998 ostaja. V hokejskem svetu seveda na olimpijski turnir v Naganu z nastopom vseh zvezdnikov iz NHL, vključno z neprekosljivim Waynom Gretzkim, v Feldkirchu, mestecu ob avstrijski meji s Švico, pa zlepa ne bodo pozabili svojega moštva, ki je senzacionalno osvojilo naslov najboljšega v Evropi. Med vsemi ekipnimi panogami, ki jih na stari celini bolj ali manj redno spremljamo, ima hokej najmanjši odmev pri evropskih klubskih tekmovanjih, a vseeno zgodbe v najmanjši avstrijski zvezni deželi zlepa ne bodo pozabili.

Pred dvajsetimi leti je bila dvorana Predarlsko (Vorarlberg Halle) stičišče vrhunskega evropskega hokeja. Takrat še ni bilo razširjenega ruskega prvenstva (KHL), posamezna ligaška tekmovanja, denimo na Češkem, v Švici ali na Švedskem in Finskem, so ohranjala kakovost, res pa je tudi tradicija evropskih klubskih tekmovanj, zlasti pokala prvakov, tedaj še ohranjala veljavo in zato zanimanje vsaj med neposredno vpletenimi.
 

Po smučanju hokejski razcvet

Predarlsko, dotlej po športni Avstriji precej bolj kot po hokeju znano po imenitnih smučiščih in smučarjih (Marc Girardelli, Anita Wachter, Patrick Ortlieb, Mario Reiter, Hubert Strolz itn.), je doživelo prav poseben konec tedna, ki ga še danes na skrajnem avstrijskem zahodu doživljajo kot državni praznik. »Ne vem, morda se je to komu zdelo kot naključje, a naše moštvo je bilo zelo premišljeno sestavljeno, trener Ralph Krueger pa je bil imeniten vodja,« se je spominjal Nik Zupančič, še lani selektor slovenske reprezentance, zdaj prvi mož Feldkirchove klopi, v tisti sezoni 1997/98 pa hokejist moštva, ki se je kot prvo in edino v Avstriji veselilo evropskega klubskega hokejskega naslova.

Pogled v preteklost je vračal spoznanja o zanimivem moštvu z omenjenim kanadskim strategom, pozneje dolgo selektorjem Švice in danes, pravzaprav od leta 2014, članom vodstva angleškega člana elitne nogometne lige iz Southamptona. Krueger, sin nemških izseljencev v Kanadi, je sestavil moštvo iz jedra avstrijskih reprezentantov, dveh Švedov najvišje ravni, Bengta-Åkeja Gustafssona in Thomasa Rundqvista, pomembni vlogi je podelil tudi slovenskima napadalcema Zupančiču in Tomažu Vnuku.
 

Ni več evropskih žarometov

O tem, da oba ohranjata izjemno priljubljenost med hokejskimi zanesenjaki na Predarlskem, smo se prepričali minuli vikend, ko so navijači navdušeno ploskali Zupančiču, saj se je Feldkirch po njegovem prihodu prelevil med kandidate za vrh AHL, Vnuk, zdaj alfa in omega ljubljanske hokejske strategije, pa je privabljal pozdrave starih prijateljev. Bil je tudi poseben gost Bernda Schmidleja, nekdanjega soigralca v taboru najboljšega hokejskega kluba stare celine.

Danes v tem kraju ni več žarometov niti najvišje avstrijske ravni, evropski boji z moskovskim Dinamom, češkim prvakom Vsetinom in drugimi so ostali le še zapisani na listih športne zgodovine. Resda je pred dnevi množica 4500 navzočih v dvorani pripravila imenitno ozračje v lokalnem derbiju z Lustenauom, a nihče si tu ne upa napovedati, da bi se lahko nekdanji evropski prvak vrnil med hokejsko elito Avstrije.

»Če bi se ozrli zgolj k utripu na tribunah lokalnega derbija, potem bi zlahka tako Fekdkirch kot Lustenau preselili v EBEL, seveda pa ostaja vprašanje, ali bi bil takšen premik realen zaradi omejenih sredstev,« se zaveda Zupančič in med razlogi, čemu ni odmevnega evropskega klubskega tekmovanja na ledenih ploskvah, poudari: »Hokejski urnik je po evropskih ligah preprosto pretirano nabit. Moštva igrajo tekme svojih nacionalnih tekmovanj tudi po trikrat na teden.«


Podobno razmišlja Vnuk, ki pogreša pravičen tekmovalni sistem, da bi tudi slovenskim klubom omogočili boje z moštvi iz bolj cenjenih hokejskih dežel. Po zgledu izpred dvajsetih let. Ko je Feldkirch napadal velike tekmece in jih tudi premagal.