Šport je rešitev, dovolj zapiranja

Šport bi bilo kljub epidemiji mogoče izvajati v vseh panogah in vseh kategorijah, tudi pri najmlajših, a žal se vse ustavi pri politiki, ki nima posluha za športnike, je ugotovitev udeležencev okrogle mize z naslovom Šport v času epidemije, ki jo je organiziral Olimpijski komite Slovenije. Dokaz za to je tudi odsotnost povabljenih predstavnikov izvršilne oblasti. V Sloveniji je še vedno dovoljen samo vrhunski in profesionalni šport, aktivnih je 7000 športnikov, toda 40.000 jih je prikrajšanih za tekmovanja in vadbo. Otroci so največja žrtev epidemije.

Že v prvem valu je fakulteta za šport opozorila na drastično zmanjšanje gibalne sposobnosti in povečano debelost pri osnovnošolcih. »Odločevalci nas ignorirajo. Če ne bodo ničesar storili, bomo izgubili četrtino mladih športnikov, vsaj 10 odstotkov športnih organizacij bo propadlo. Nastala bo velika luknja. Črpamo iz zelo majhnega bazena in lahko se zgodi, da bomo iz športa pregnali 20.000 otrok. Imamo pripravljen program vadbe za vse panoge in za vse faze epidemije. Toda ni odziva na naše pobude. Dobil sem vpogled novega letnega programa športa, ki me navdaja s pesimizmom, predvideva manjša sredstva in ni razvojno naravnan,« je zaskrbljen Gregor Jurak iz FŠ ter dodal, da je šport del rešitve in ne del problema: »Zaupajte slovenskemu športu. Še v času vojn otroci niso bili tako izolirani, to bo pustilo resne in trajne posledice. Govorimo o koronageneraciji!«
 

Ni sogovornika

Podobno je razmišljal predsednik OKS Bogdan Gabrovec. »Zdaj mineva leto od izbruha epidemije, šport pa je izgubil sedem mesecev. Protokoli so znani, žal nihče od vlade ni prišel in si vzel časa, da bi odgovoril na vprašanje, zakaj skoraj ves šport stoji. Če ni sogovornika, ne moreš nič rešiti,« je pomanjkanje posluha odgovornih izpostavil Gabrovec: »Vlada ne razume problema, poznamo rešitve in jih predlagamo, a nekdo jih mora sprejeti.« Svoje izkušnje in težave so predstavili trenerji.

Urška Potočnik iz Plavalne zveze Slovenije: »Prišli smo iz vode na suho, aktivnih je samo 10 odstotkov naših članov. Suhe vadbe nikakor ne morejo nadomestiti plavanja. Mlade je zajela apatija in bojim se, da bodo mnogi obupali,« pravi Potočnikova. Matic Vidic iz košarke: »Otroci so šli iz dvoran za računalnike, širi se brezvoljnost, pogrešajo žogo in druženje.« Sebastijan Piletič iz gimnastike: »Otroci se valjajo po dnevnih sobah in na zoomu. Največji problem je v starosti od 8 do 12 let. Šport temelji na klubih, ti pa propadajo. Bojim se, da čez pet ali šest let Slovenija ne bo imela vrhunskih športnikov.«
 

Položaj že katastrofalen

Martin Koželj, generalni sekretar Nogometne zveze Slovenije, opozarja, da v vseh sosednjih državah delujejo vsaj drugoligaška in vsa mladinska tekmovanja: »Izgubljamo generacijo otrok, potencialnih bodočih reprezentantov. Rešitve so, ampak očitno pri odgovornih ni dovolj volje. Lahko rečem, da je situacija že katastrofalna.«

Otroci plačujejo največjo kazen epidemije. FOTO: Jure Eržen

Matjaž Turel iz ljubljanskega UKC je bil največji optimist med sogovorniki, a tudi on meni, da bi bilo treba športu dati več veljave. »Krivi smo po malem vsi, tudi mi zdravniki, pa NIJZ, premalo je bil glasen OKS, in ne nazadnje je kriva vlada, ki je do športa milo rečeno zadržana. Vsekakor se moramo zganiti takoj,« je dejal Turel in dodal, da je šlo veliko športa v ilegalo, kjer pa je težko stvari nadzirati in je nevarnost okužb večja.

Epidemiologinja Nina Pirnat z NIJZ se strinja, da je redna telesna vadba nujna. »Zanimiv je predlog odpiranja športa po fazah glede na epidemiološko sliko in ga podpiram. Menim, da bi bilo mogoče ob upoštevanju zdravstvenih protokolov takoj začeti vadbo na prostem ter v dvoranah z manjšimi skupinami 6+1. Najbolj izključeni in najbolj prizadeti so najmlajši. Opažamo povečano depresivnost in samomorilska nagnjenja ter digitalno odvisnost. Šport vsekakor ponuja rešitev, a NIJZ daje zgolj priporočila, sprejema pa jih vlada.«