Srčni bolniki naj je ne gledajo

LJUBLJANA – Da se lahko tudi v slovenski ženski reprezentanci v karateju pohvalijo z žlahtno kovino na velikem članskem tekmovanju, gredo zasluge Tjaši Ristić, ki je minuli konec tedna zablestela z zgodovinsko (bronasto) kolajno na evropskem prvenstvu v Novem Sadu. »Zelo sem ponosna, da sem prav jaz tista, ki sem jo osvojila,« je vesela 24-letna Kranjčanka, ki takšnega uspeha ni pričakovala.

»Vem, da zmorem marsikaj, toda potem ko je novo vodstvo na zvezi lani zamenjalo reprezentančnega trenerja, sem imela manjšo krizo in nisem bila več tako stanovitna. S prejšnjim ženskim selektorjem Matjažem Končino, ki je deloval tudi v našem klubu (KK Kranj), sem namreč odlično sodelovala in potrebovala sem čas, da sem se navadila na novega reprezentančnega trenerja Damirja Vrbaniča,« je pojasnila Ristićeva in zasluge za svoj imenitni uspeh pripisala tudi klubskemu trenerju Jaki Šarabonu, Roku Trostu, ki skrbi za njeno telesno pripravljenost, in športni psihologinji Tanji Kajtna.

Na prvo mesto pa je postavila očeta Draga Ristića, tudi trenerja, ki ji že od začetka stoji ob strani – tako pri vzponih kot tudi padcih. »On me je tudi navdušil za ta šport, s katerim sem povezana od mladih nog. Uradno se sicer s karatejem ukvarjam od sedmega leta, a ga treniram, odkar se spomnim,« je razkrila Tjaša in dodala, da ji je Novi Sad nekako usojen, saj si je tam leta 2011 bronasto kolajno izbojevala že na mladinskem EP.

Fant nogometaš, brat harmonikar

Za tokratni podvig v kategoriji do 61 kilogramov je po uvodnem porazu z Ukrajinko Anito Serogino (0:2) v repasažu po vrsti ugnala Makedonko Veroniko Kostovsko (2:0), Belgijko Nele De Vos (1:0) in v obračunu za tretje mesto še Norvežanko Bettino Alstadsaether (2:2, po sodniški odločitvi 5:0). »Iz kluba me je prišlo z očetom vred spodbujat šest navijačev, ki so bili najglasnejši med vsemi. A so se pozneje pritoževali, da sem jim sivila lase z napetimi dvoboji, zlasti s finalnim, zavoljo katerega so se šalili, da me srčni bolniki že ne bi smeli gledati,« je povedala v smehu. Ker karate ni najbolj znan, je težko dobiti pokrovitelje, zato je hvaležna vsem, ki jo podpirajo.

»Brez njihove podpore bi se težko ukvarjala z njim, saj priprave in tekme stanejo, samo letos smo bili že v Franciji, Španiji, Maroku, Avstriji … Ne vem, ali sem bila marca doma skupaj en teden. Težko je, ker zaradi odsotnosti v tem času ne morem niti delati,« je razložila diplomirana ekonomistka, katere naslednji cilj so junijske sredozemske igre v Tarragoni, zatem novembrsko svetovno prvenstvo v Madridu.

»Grem korak za korakom, stopnico za stopnico, moj dolgoročni cilj pa so seveda olimpijske igre leta 2020 v Tokiu,« je poudarila Ristićeva in preračunala, da bi do OI na ekonomski fakulteti končala še magisterij. »Zatem bi se posvetila fantu Roku Baskeri, ki je prav tako športnik (nekdanji nogometaš Olimpije, zdaj član moštva Kras Repen), in si počasi ustvarila družino,« je svoj pogled v prihodnost uperila Ristićeva in se za konec poleg vseh omenjenih za vso podporo zahvalila še materi Mileni in bratu Roku, ki se je namesto v športne podal v glasbene vode, saj igra harmoniko pri ansamblu Veseli Begunjčani.