Stenmark ni želel sesti v avto
Ob začetku nove sezone se je Boštjan Gasser spomnil zanimivega zakulisja ob belih strminah. Zaposlitev v Elanu mu je po odraščanju na Jesenicah kar nepričakovano odprla dveri v vrhunski svet belih strmin. Gasser, od leta 1985 vodja Elanove tekmovalne službe, ni bil le ob Bojanu Križaju in drugih adutih tedanje jugoslovanske reprezentance, skrbel je tudi za iz leta v leto številčnejše tuje adute našega smučarskega proizvajalca. Med temi je vsekakor posebna vloga pripadala nepozabnemu Švedu Ingemarju Stenmarku, s 86 zmagami rekorderju v svetu alpskega smučanja.
»Ingemar je bil res poseben. In po delovnem pristopu in po talentu. Povrhu je bil izjemen profesionalec,« se je upokojenega šampiona spominjal Gasser, ki je legendarnemu Švedu nekoč ponudil prevoz, ko je nad smučiščem v Sestrieru že padel mrak. V gosti megli ju ne bi prepoznal nihče, a Stenmark je ponudbo zavrnil, saj se ni želel peljati z volvom – imel je namreč sponzorsko pogodbo s podjetjem Saab.
Z velikim šampionom se je pozneje Gasser še večkrat srečeval, kako je ohranil svojo priljubljenost na Švedskem tudi po koncu športne poti, pa se je 62-letni Gorenjec prepričal med svetovnim prvenstvom v hokeju 2002. Takrat so v Göteborgu risi prvič nastopili v najvišjem svetovnem razredu, prav Gasser je takrat vodil projekt Slovenske hiše, ko pa je prvenstvo obiskal Stenmark, ni bilo konca fotografiranja, željá po avtogramih ...
Posebno je bilo Elanovo sodelovanje tudi z odličnim nemškim slalomistom Arminom Bittnerjem. »Odločitev o želji po njegovem prihodu ni bila naključna. V Nemčiji smuča osem milijonov ljudi, in če bo našo opremo imel njihov glavni adut v svetovnem pokalu, bo to prava poslovna poteza, smo si takrat dejali.« Ob tem je dodal, da je Elan s svojo uspešnostjo paral živce predvsem bogatejšim avstrijskim proizvajalcem.
Nekoč kar 11 serviserjev
Gasser je kajpak od blizu spremljal tudi vse vzpone in padce v silno odmevnem času slovenskega razcveta na snegu. »Pomislite le, kako močna je bila takrat Elanova tekmovalna ekipa, ko je imela kar 11 serviserjev,« se je spomnil, za posebne podčrtal prireditve za pokal Vitranc in Zlato lisico: »Resda pa sem slednjo redko doživel v živo, ker je bil hkrati po navadi kitzbühelski konec tedna in sem bil tam. Od blizu sem spremljal velike predstave Bojana Križaja in Roka Petroviča, pozneje je slovensko smučarsko pravljico nadaljevala tudi Mateja Svet. Danes smo včasih kar preveč zahtevni. Ne moremo vedno imeti le zmagovalcev. Tudi Avstrijci, kjer se mnogi skoraj rodijo s smučmi, ne morejo nadomestiti Marcela Hirscherja ali Hermanna Maierja.«
Ingemar je bil res poseben. In po delovnem pristopu in po talentu.
Tako kot mnogi, s katerimi smo se doslej pogovarjali o tej sijajni smučarki, se je strinjal, da je Ljubljančanka prezgodaj sklenila tekmovalno pot. »Ne vem, niti po 30 letih ne, zakaj se je odločila posloviti od vrhunskega športa, tega ne ve pravzaprav nihče. Vsekakor škoda. Žal mi je, denimo, da tudi Rok Benkovič ni še vztrajal na skakalnicah.«