Streljal v meglo, a pristreljal srebro

Slovenski reprezentanci se je tiha želja pred paralimpijskimi igrami v Tokiu uresničila že prvi dan strelskih tekmovanj. Franček Gorazd Tiršek je osvojil srebrno medaljo v disciplini zračna puška stoje v kategoriji R4, svoji zbirki odličij z največjih tekmovanj za športnike invalide je dodal še tretjo in nadaljeval tradicijo. Pred začetkom ni želel usmerjati pozornosti na odličje, je pa v pravem trenutku pokazal mirnost, znanje in izkušnje ter dvema srebrnima s prejšnjih iger v Londonu 2012 in Riu 2016 dodal še eno.

Uvodni slovenski strelski dan na igrah je sicer začel veteran Franc Pinter, ki je v svoji paradni disciplini z zračno puško za las ostal brez finala na desetem mestu. Že kmalu za njim pa je bil v dvorani za kvalifikacije Tiršek. V predtekmovanju si je pristreljal četrto izhodišče, a povsem brez težav ni šlo. Šele v zadnji, šesti seriji je namreč z odličnim nastopom prišel do vstopnice za finale, ki se mu je prej odmaknil s slabšo četrto serijo. V predtekmovanju je bil sicer, kot je poudaril, že v izgubljenem položaju, toda po garaški zadnji seriji je skočil do finalista.

»Zelo velike težave sem imel z vidljivostjo in lahko rečem, da sem vsaj petkrat ustrelil v meglo. To je strel po instinktu in vrhunski strelci to razumejo. To ni sreča, temveč znanje. Morda so to bili trije streli, ki so mi odnesli zlato medaljo, a so bili dovolj dobri, da so mi prinesli srebrno,« je Franček Gorazd Tiršek dejal o slabih razmerah na tekmovališču. V finalu je slovenski predstavnik nastopil zelo dobro in bil večino časa med dobitniki medalj.

V zadnjih strelih si je najprej zagotovil žlahtno kovino, potem že zanesljivo vsaj srebro in se tudi močno približal vodilnemu Švedu Philipu Jonssonu. A je ta na koncu le slavil z novim paralimpijskim rekordom 252,8 kroga. Tiršek je za njim zaostal za 0,4 kroga. »Pri sebi sem vedel, da sem odlično pripravljen. Osredotočal sem se na Tokio, verjel sem vase, to sem tokrat tudi dokazal. Res pa je, da sem za svoje sposobnosti in znanje slabo nastopil. Če bi bil še kakšen strel več, bi se medalja drugače lesketala. A to je šport, vrnil sem se in dokazal, da se da,« je razmišljal.
 

Boj z uro

V finalu je za trenutek strahu poskrbel v 11. seriji. Takrat je namreč zelo dolgo čakal, preden je sprožil, in le sekunda ali dve sta ga ločili od tega, da bi mu ura prekrižala načrte. A se je vse srečno izteklo, kar je po tekmi priznala tudi trenerka Polonca Sladič. »Ni le stresno, to je za trenerja nočna mora. Jaz ne smem dajati nobenih zvočnih signalov. Bili smo dogovorjeni, da bo pomočnica deset sekund pred koncem zavpila deset, če bo prišlo do takšnega položaja. A je bila na žalost previsoko na tribunah in se je ni slišalo. Takrat sem imela pulz 160. Če mu ne bi uspelo ustreliti, bi bila to ničla in avtomatsko osmo mesto,« je najbolj stresni trenutek finala podoživela trenerka.

»Padla nam je velika skala, ne le kamen od srca. Igre v Tokiu so posebne, breme je bilo veliko in postavljeni smo bili kot morebitni dobitniki medalje, naše osme paralimpijske. Breme se je čutilo, a ga je izvrstno prenesel in oddelal,« je po finalu dodala selektorka Sladičeva. Strelci so tako nadaljevali niz osvajanja odličij na že sedmih zaporednih paralimpijskih igrah (od Atlante 1996), na katerih imajo zdaj osem medalj. Skupno pa je Tirškova medalja v Tokiu že jubilejna 50. za slovenske športnike invalide na paralimpijskih igrah, upoštevajoč nastope tako za samostojno Slovenijo kot za nekdanjo Jugoslavijo.