Svetovno prvenstvo bi dejansko lahko organizirali

Namesto svetovnega prvenstva skupine B v hokeju na ledu so v Tivoliju pod streho spravili nadomestni turnir Beat covid-19, ki je med zmagovite rise v pričakovanju avgustovskih olimpijskih kvalifikacij razgrnil optimizem.

O sezoni ter pričakovanju naslednje s selitvijo Olimpije v ICEHL in številnimi vprašanji na Jesenicah smo govorili z Matjažem Rakovcem, predsednikom Hokejske zveze Slovenije. Kot župan Kranja je postregel tudi s smelimi načrti o prihodnosti športnega utripa v največjem gorenjskem mestu.

Pred dobrim letom ste odločno zatrdili: »Ni preplaha, čez eno leto bomo imeli čudovito svetovno prvenstvo.« Kako zdaj gledate na to stanje in spet preloženo tekmovanje na ledu?
»Sem večni optimist in tako sem razmišljal tudi takrat. Zdaj sem prepričan, da bi SP dejansko lahko priredili. Tu se moram kritično ozreti k mednarodni zvezi (IIHF), ki je že pol leta vnaprej povedala, da jo zanima le prvenstvo najvišjega svetovnega razreda. S takšnim odnosom ne dela dobro za razvoj hokeja po svetu. Če se bo hokej sukal le okrog najboljših in najbogatejših, bomo drugi obstali. Zelo mi je všeč zamisel Dejana Kontreca (generalnega sekretarja in direktorja HZS, o. p.), da bi po vzoru nogometne lige narodov našim tradicionalnim terminom reprezentančnih turnirjev v novembru in februarju dodali več tekmovalnega značaja. Najboljši na turnirjih bi lahko napredovali in se merili z višje rangiranimi moštvi.«

V Rigi se je začelo svetovno prvenstvo najvišjega razreda. Vseh teh skrbi vi ne bi poznali, če naši risi ne bi zapravili lepe priložnosti skoka med elito pred dvema letoma na zadnjem prvenstvu skupine B.
»Ko pomislim na to, mi je še bolj žal, da maja 2019 v Kazahstanu nismo bili uspešni. Škoda! Poglejte, igrali bi z najboljšimi v Rigi, imeli močne tekme, povrhu pa bi zagotovo ostali med elito tudi za naslednje leto, saj tokrat nihče ne izpade. A če smo takrat sami zapravili priložnost, mi res – to bom še enkrat ponovil – ne gre v račun, da so nam že decembra lani premaknili naše tivolsko prvenstvo na leto 2022. In to v sezoni, ko so ligaška tekmovanja po Evropi vsi bolj ali manj pospravili pod streho, ponekod tudi z gledalci.«

Ste si pa omislili ta turnir in imeli nekaj spodobnih tekmecev. Kako ste vi doživeli ta zadnji teden v dvorani Tivoli?
»Zadovoljen sem nad pristopom in ozračjem v naši reprezentanci. Dobro, ni bilo nekaterih naših adutov iz tujine, povsem pravilno je ravnal selektor Matjaž Kopitar, ko jim je namenil proste dneve po naporni sezoni, in preveril sposobnosti nekaterih mlajših, ki jih prej še ni bilo v izbrani vrsti. Vidite, prvič smo bolj resno spoznali Luko Maverja iz ZDA, on predstavlja našo prihodnost. Podobno kot pred dvema letoma, ko je v Kazahstanu pripadla vidna vloga Janu Drozgu. In namigom o tem, da alpska liga ne zadostuje zahtevam razvoja našega hokeja, oporekam. Tudi slovenska stroka napreduje, Mitja Šivic je imenitno vodil moštvo Jesenic.«

Nova sezona prinaša dve poti na križišču: Olimpija se seli v ICEHL, Jesenice ostajajo v AHL. Kako gledate na to?
»Moji občutki so mešani. Seveda sem vesel, da gre en klub na višjo raven tekmovanja, toda obenem izgubljamo čar navzočnosti dveh naših klubov v alpski ligi. Pri HZS bomo že tako pripravili, da se bosta obe med seboj pomerili v sezoni, a to preprosto ne bo tako kot doslej, ko smo nenehno na eni lestvici spremljali oba. Kot vem, bodo ob napovedanih odhodih Jesenice slabše, vendar Podmežakla ohranja široko bazo mladih igralcev, zgodba železarjev ne bo kar tako izginila.«


A lahko bi bila še precej svetlejša, če bi dve frakciji strnili moči skupaj. Tudi selektor Matjaž Kopitar, sicer otrok jeseniškega hokeja, je dejal, da brez enotnosti vodstva prvega moštva in vodilnih pri mlajših selekcijah ne vidi optimistične prihodnosti.
»Drži. S prvo grenko izkušnjo sem se na Jesenicah soočil leta 2012 po razpadu profesionalnega kluba in slovesu od EBEL. Takrat smo morali storiti pomembno potezo na zvezi, da smo tam sploh ohranili članski hokej. Pomagali smo v kadrih in opremi, se poskusili pogovoriti z vodilnimi pri SIJ, a zahteve gospoda Mihe Rebolja so bile glede višine pogodb za igralce nesprejemljive za omenjenega glavnega pokrovitelja. Zdaj je vse malce drugače, a podobno. Očitno niti vodstvo članskega moštva niti vodilni iz mlajših selekcij ne najdejo skupnega jezika z županom, očitno se bo vmešala tudi politika, saj se prepletajo različni strankarski interesi. Dejansko bi morala priti v jeseniški hokej močna osebnost, ki se ne bi ozirala na opazke in komentarje, temveč bi delala utemeljeno in po svoji vesti.«

Kot kranjski župan ste optimisti tudi glede športnih načrtov v vašem mestu. Kako vam kaže glede novih projektov?
»Kranj v svoji zgodovini še ni imel toliko investicij kot lani in letos, vrednost teh znaša okrog 30 milijonov evrov. Skupno z državo in panožnimi zvezami zdaj načrtujemo, da bi imeli ob imenitnem nacionalnem nogometnem centru na Brdu še večnamensko dvorano za košarko, rokomet in odbojko, ob tem pa vrhunsko igrišče za golf z 18 luknjami. V Kranju imamo načrt plezalnega centra, po vzoru avstrijskega v Innsbrucku. Pristopili bi k javno-zasebnemu partnerstvu, gre za vložek 15 milijonov evrov, prostor bi lahko živel 24 ur na dan. Čez tri ali štiri leta bi radi imeli svetovno prvenstvo v športnem plezanju. Za novo ledno dvorano še iščemo zemljišče, v načrtovanem centru za tek in biatlon v Naklem bi potrebovali več podpore domačega kluba in smučarske zveze. Zadnja udarna vest pa je namig tujega vlagatelja o smučarski dvorani na pobočju Jošta! Takšnega objekta v krogu 500 km ni, imajo ga na Danskem, v Amsterdamu, Dubaju, pripravljajo ga v Barceloni. V tem primeru bi se podoba Kranja povsem zasukala.«