MARATON
Svetu pokazal, da meje ne obstajajo
Eliud Kipchoge v dunajskem Praterju maraton pretekel v času 1;59:40. Da zadnje podrobnosti idealno izdelan načrt za veliki podvig.
Odpri galerijo
DUNAJ – Julija je svet zaznamoval 50. obletnico pristanka na Luni in prav s podvigom Neila Armstronga je bilo največ primerjav po izjemnem dosežku Eliuda Kipchogeja v soboto na Dunaju, kjer je 42.195 metrov pretekel v času 1;59:40. Prvi je prebil maratonsko čarobno mejo dveh ur in potrdil glavno vodilo Ineosovega projekta: da meja ni.
Če se stadionska atletika sooča s krizo, so maratonski teki že nekaj časa v razmahu, novo razsežnost jim je zdaj dal Kipchoge, potem ko se je zdelo, da ves svet spremlja njegov dunajski podvig. V rodni Keniji so se množice ljudi na prostem veselile dosežka najboljšega maratonca na svetu, v nasprotju s poskusom pred dobrima dvema letoma na dirkališču v Monzi, kjer je bil 25 sekund prepočasen, pa so ga tokrat številni gledalci (tudi iz Slovenije) spremljali ob progi v Praterju.
Do zadnje podrobnosti izdelan projekt je navdušil, šlo je tako rekoč za robotsko izpolnjevanje načrta, ko je v idealnih razmerah (ob startu je bilo 9 stopinj Celzija, hitrost vetra se je gibala med 0,5 in 1,5 metra na sekundo) ob njem vseskozi teklo sedem spodbujevalcev ritma, ki so mu dajali popolno zavetrje, pred skupino je vozil električni avtomobil, ki je kilometer prevozil v dveh minutah in 50 sekundah, z laserskimi žarki je risal idealno linijo.
Zavoljo vse pomoči (zajci, skupno jih je bilo 41, so se menjavali ob Kipchogeju) čas ne bo priznan kot svetovni rekord, a to je bilo tokrat drugotnega pomena, dejstvo je, da je moral kenijski as 422-krat zapored 100 metrov preteči v 17,08 sekunde, da je bila njegova hitrost 21,1 km/h in vprašanje je, koliko ljudi bi mu lahko sledilo 100, 200 metrov.
»Trenutek, ko je bilo jasno, da bom spisal zgodovino, je bil najboljši v mojem življenju. Danes smo pristali na Luni in se vrnili na Zemljo,« je dejal 34-letnik, nekoč tekmovalec v stadionski atletiki (svetovni prvak in podprvak na 5000 m, v tej disciplini tudi srebrn in bronast na OI), ki je prvi maraton pretekel leta 2013.
Odtlej si je zagotovil status najboljšega v zgodovini, je olimpijski prvak, večkratni zmagovalec Londona, Berlina in Chicaga, doživel je le en poraz (Berlin 2013, kjer je bil drugi). Z 2;01:39 je tudi lastnik najhitrejšega časa doslej. Za svoj dosežek je v atletskem svetu našel le eno primerjavo – Rogerja Bannisterja, ki je leta 1954 miljo pretekel pod štirimi minutami.
»Izjemen občutek je, ko po 65 letih spet pišeš zgodovino atletike. Najsrečnejši človek na svetu sem, ker sem prvi pretekel maraton pod dvema urama in svetu pokazal, da meje ne obstajajo. Če v nekaj verjameš ter si to zapišeš v srce in um, se lahko uresniči. Želim si, da bi se tega zavedali vsi ljudje,« je poudaril kenijski zvezdnik, ki za svoje uspehe živi strogo špartansko življenje.
Večino časa preživi v tekaškem kampu, v katerem atleti vadijo dvakrat na dan, preostali čas pa je posvečen počitku, branju in prehrani, s poudarkom na preprosti kenijski hrani. Iz kampa, kjer ga zaradi ljubezni do branja kličejo filozof, se k družini vrne le za konec tedna. »Navdušuje me z odrekanjem in predanostjo,« priznava tudi njegov trener Patrick Sang, nekoč odlični tekač na 3000 m z zaprekami.
Če se stadionska atletika sooča s krizo, so maratonski teki že nekaj časa v razmahu, novo razsežnost jim je zdaj dal Kipchoge, potem ko se je zdelo, da ves svet spremlja njegov dunajski podvig. V rodni Keniji so se množice ljudi na prostem veselile dosežka najboljšega maratonca na svetu, v nasprotju s poskusom pred dobrima dvema letoma na dirkališču v Monzi, kjer je bil 25 sekund prepočasen, pa so ga tokrat številni gledalci (tudi iz Slovenije) spremljali ob progi v Praterju.
Do zadnje podrobnosti izdelan projekt je navdušil, šlo je tako rekoč za robotsko izpolnjevanje načrta, ko je v idealnih razmerah (ob startu je bilo 9 stopinj Celzija, hitrost vetra se je gibala med 0,5 in 1,5 metra na sekundo) ob njem vseskozi teklo sedem spodbujevalcev ritma, ki so mu dajali popolno zavetrje, pred skupino je vozil električni avtomobil, ki je kilometer prevozil v dveh minutah in 50 sekundah, z laserskimi žarki je risal idealno linijo.
Zavoljo vse pomoči (zajci, skupno jih je bilo 41, so se menjavali ob Kipchogeju) čas ne bo priznan kot svetovni rekord, a to je bilo tokrat drugotnega pomena, dejstvo je, da je moral kenijski as 422-krat zapored 100 metrov preteči v 17,08 sekunde, da je bila njegova hitrost 21,1 km/h in vprašanje je, koliko ljudi bi mu lahko sledilo 100, 200 metrov.
Najboljši trenutek v življenju
»Trenutek, ko je bilo jasno, da bom spisal zgodovino, je bil najboljši v mojem življenju. Danes smo pristali na Luni in se vrnili na Zemljo,« je dejal 34-letnik, nekoč tekmovalec v stadionski atletiki (svetovni prvak in podprvak na 5000 m, v tej disciplini tudi srebrn in bronast na OI), ki je prvi maraton pretekel leta 2013.
Odtlej si je zagotovil status najboljšega v zgodovini, je olimpijski prvak, večkratni zmagovalec Londona, Berlina in Chicaga, doživel je le en poraz (Berlin 2013, kjer je bil drugi). Z 2;01:39 je tudi lastnik najhitrejšega časa doslej. Za svoj dosežek je v atletskem svetu našel le eno primerjavo – Rogerja Bannisterja, ki je leta 1954 miljo pretekel pod štirimi minutami.
»Izjemen občutek je, ko po 65 letih spet pišeš zgodovino atletike. Najsrečnejši človek na svetu sem, ker sem prvi pretekel maraton pod dvema urama in svetu pokazal, da meje ne obstajajo. Če v nekaj verjameš ter si to zapišeš v srce in um, se lahko uresniči. Želim si, da bi se tega zavedali vsi ljudje,« je poudaril kenijski zvezdnik, ki za svoje uspehe živi strogo špartansko življenje.
Večino časa preživi v tekaškem kampu, v katerem atleti vadijo dvakrat na dan, preostali čas pa je posvečen počitku, branju in prehrani, s poudarkom na preprosti kenijski hrani. Iz kampa, kjer ga zaradi ljubezni do branja kličejo filozof, se k družini vrne le za konec tedna. »Navdušuje me z odrekanjem in predanostjo,« priznava tudi njegov trener Patrick Sang, nekoč odlični tekač na 3000 m z zaprekami.
