Svoje smuči je že hotela postaviti v kot

Od slovenskih smučarskih skakalk je novo tekmovalno zimo najbolje pripravljena pričakala Ema Klinec, ki je dvema 4. mestoma iz Lillehammerja dodala še drugo v Klingenthalu, s katerim je našemu zastopstvu priskakala prve stopničke v sezoni. Glede na to, da je prve skoke po januarski operaciji kolena opravila šele julija, ekspresna vrnitev 21-letnice iz Poljan nad Škofjo Loko v svetovni vrh meji že na mali čudež.

Ali ste kaj presenečeni nad tem, kako dobro ste odrinili v novo sezono?
»Ocenjujem, da sta bili četrti mesti v Lillehammerju povsem realni, čeprav so se mi v nastope prikradle določene napake. Brez njih bi bila lahko že tam na stopničkah.«

Nehvaležni uvrstitvi, ki ste ju za uvod dosegli na Norveškem, sta vas – kot ste sami izjavili – tudi malo žrli.
»Žrli sta me zato, ker sem pri vsakem skoku naredila drugačno napako. To pomeni, da sem se v Lillehammerju še iskala. Kot športnica zmeraj gledam na to, kaj moram še popraviti. V Klingenthalu sem vedela, da bo zaradi slabih vremenskih razmer veljal le en poskus, zaradi česar sem šla na vse ali nič. Dobila sem veliko, a še ne vsega.«

Kako bi tokratni uspeh primerjali z 2. mestoma iz Sapora 2016 in Oberstdorfa 2017?
»Dobro vprašanje. Tisto iz Sapora mi pomeni veliko, po drugi strani pa je čedalje težje poseči po vrhu. Za vrhunsko uvrstitev moraš narediti res vrhunska skoka ali enega v primeru le ene serije.«

Ali ima podvig iz Klingenthala vendarle večjo težjo zaradi vsega, kar ste prestali, potem ko ste si pred slabim letom poškodovali koleno na državnem prvenstvu in ste morali januarja na operacijo?
»Vedno sem veliko trenirala in se zelo trudila. Morda mi zdaj, ker sem se vrnila po poškodbi, res pomeni nekoliko več. Ali pa tudi ne, težko to primerjam.«

Vrnitve v športu so največkrat zelo zahtevne in dolgotrajne. Pri vas tega ni zaznati, saj ste se takoj vrnili tja, kjer ste že bili – v vrhu.
»Ker je bila to moja druga takšna poškodba, sem se že vprašala, ali naj sploh nadaljujem kariero. Ko sem se odločila, da svojih smuči še ne bom postavila v kot, sem nemudoma zavihala rokave, ljudje, ki so mi stali ob strani, pa so mi takoj povedali, kaj vse moram narediti. Brez njih mi to ne bi uspelo; takrat, ko sem podvomila o sebi, so me namreč potegnili naprej. Če tega dvoma ne premagaš, je bolje, da ostaneš doma; še posebno v skokih, v katerih moraš biti stoodstoten. Ker sem enkrat vse to že dala skozi, mi je bilo morda po eni strani tudi lažje, ker sem približno vedela, kaj me čaka. No, vsaj za nekaj je bila potem prva poškodba tudi dobra.«

Ali ste resno razmišljali o tem, da bi sklenili svojo športno pot?
»Da, tega mi ni težko povedati. Po takšni poškodbi ni lahko uresničiti tako visokih ciljev, kot jih imam jaz. Želela sem se vrniti tja, kjer sem že bila, oziroma še višje. Na srečo sem imela dobrega kirurga, ki mi je odlično sestavil koleno. Naj tako tudi ostane. Čeprav bi lahko po drugi strani veliko postorila v šoli, saj sem pridna in se rada učim. Toda brez skokov bi mi bilo težko.«

Kako gledate na enomesečni premor, ki vas zdaj čaka v svetovnem pokalu, v katerem bosta naslednji tekmi šele 11. in 12. januarja v Saporu?
»Meni bo prišel prav, saj mi primanjkuje skokov. Tako imam zdaj na voljo dovolj časa, da utrdim svojo formo in se čim bolje pripravim za turnejo na Japonskem.«

Kakšni so zdaj vaši cilji za sezono?
»Razmišljala bom le o čim boljši izvedbi skokov, rezultati bodo potem prišli sami od sebe.«