TENIS
Tamara občuduje Novakovo mirno kri
Đoković znova najmočnejši po zaostanku s tekmeci. Na polovici poti do podviga, ki ga je dosegel Laver.
Odpri galerijo
Novaka Đokovića le še ena lovorika za grand slam loči od Rogerja Federerja in Rafaela Nadala. FOTO: Gonzalo Fuentes/Reuters
Nekoč je mejnike v tenisu, predvsem v nizu zmag na prestižnih turnirjih za grand slam, postavljal Pete Sampras. Sledil mu je največji športnik Roger Federer, za njim je predvsem na peščenih igriščih kot za stavo zmagoval Rafael Nadal, zdaj se zdi že prav nepremagljiv Novak Đoković.
Beograjčan s koreninami tudi na Hrvaškem in v Črni gori, je na nedeljski večer v Parizu osvojil svojo 19. lovoriko na najbolj cenjenih turnirjih.
Tako le še en pokal loči srbskega zvezdnika na večni lestvici od omenjenega švicarsko-španskega dvojca. Sodeč po vsem prikazanem, pa odhaja v bližnji Wimbledon (od 28. 6. do 11. 7.) kot prepričljivo udarni favorit turneje.
V Parizu je bila ta njegova vloga manj izrazita predvsem zavoljo sanjskega Nadalovega niza zmag. In prav nazadnje, sredi oktobra lani, je Španec za novo pariško lovoriko prepričljivo ugnal prav Đokovića.
A tokrat, osem mesecev pozneje, je zgodba drugačna. Pa ni bilo povsem na pladnju, da bo 34-letni Srb stal na najvišji pariški stopnički. V prvih dneh je večkrat potožil okrog zdravja, ko mu v četrtfinalu proti Italijanu Matteu Berrettiniju ni šlo vse po načrtih, je vpil v takrat že prazne tribune, brcnil v oglasni pano, metal lopar ...
Toda nato sta sledili predstavi polfinala in finala, v katerih je pokazal, kako je predvsem psihično močan. V prvo je po zaostanku z 0:1 ugnal velikega tekmeca Nadala (upokojeni švedski teniški velemojster Mats Wilander je ta dvoboj ocenil kot najboljši v zgodovini Roland-Garrosa), nato pa v sklepnem dvoboju prihajajočega asa Stefanosa Tsitsipasa, ko je Grk v nizih že vodil z 2:0.
»Ne, ne bom se pretvarjala, da sem takšna kot Novak Đoković. Seveda občutim pritisk, ko na igrišču pride do odločilnih točk. Pri njem pa je tako: hujši je izziv, bolj prepričljivo ga odpravi,« se je nasmejala še v petkovem popoldanskem času naša pariška junakinja Tamara Zidanšek, ki na najnovejši lestvici WTA zaseda 47. mesto. Takrat je še prejemala čestitke ob prihodu na brniško letališče ter nato na sprejemu predsednika države Boruta Pahorja in seveda še ni mogla vedeti, kako bo zvečer v sanjski klasiki Đoković vs. Nadal ter dva dni pozneje v finalnem dvoboju moškega dela turnirja.
Tam pa se je zgodilo prav tisto, o čemer nam je govorila – psihična trdnost najbolj priljubljenega srbskega športnika je izjemna. In četudi globalno nikdar ne bo zbral tolikšne armade privržencev kot Federer, ki se je pač po vedenju brez igranja ob bolečinah ali glasnega vpitja športnemu svetu posebej priljubil, je iz dneva v dan več tistih, ki ga spoštujejo. Zlasti njegove sposobnosti in popolnost na igrišču.
Očitno tudi sodelovanje s trenerjem Marianom Vajdo, 56-letnikom iz Považske Bystrice na Slovaškem, deluje imenitno. Sodelovala sta pri vseh dosedanjih 19 lovorikah za grand slam! In zdaj že sanjata o Wimbledonu. Ne le da bi bila to njuna zmaga št. 20, Novak bi se močno približal dosežku Roda Laverja iz leta 1969 – le ta Avstralec je namreč doslej zmagal v enem letu na vseh štirih prestižnih turnirjih.
Beograjčan s koreninami tudi na Hrvaškem in v Črni gori, je na nedeljski večer v Parizu osvojil svojo 19. lovoriko na najbolj cenjenih turnirjih.
Tako le še en pokal loči srbskega zvezdnika na večni lestvici od omenjenega švicarsko-španskega dvojca. Sodeč po vsem prikazanem, pa odhaja v bližnji Wimbledon (od 28. 6. do 11. 7.) kot prepričljivo udarni favorit turneje.
V Parizu je bila ta njegova vloga manj izrazita predvsem zavoljo sanjskega Nadalovega niza zmag. In prav nazadnje, sredi oktobra lani, je Španec za novo pariško lovoriko prepričljivo ugnal prav Đokovića.
A tokrat, osem mesecev pozneje, je zgodba drugačna. Pa ni bilo povsem na pladnju, da bo 34-letni Srb stal na najvišji pariški stopnički. V prvih dneh je večkrat potožil okrog zdravja, ko mu v četrtfinalu proti Italijanu Matteu Berrettiniju ni šlo vse po načrtih, je vpil v takrat že prazne tribune, brcnil v oglasni pano, metal lopar ...
Toda nato sta sledili predstavi polfinala in finala, v katerih je pokazal, kako je predvsem psihično močan. V prvo je po zaostanku z 0:1 ugnal velikega tekmeca Nadala (upokojeni švedski teniški velemojster Mats Wilander je ta dvoboj ocenil kot najboljši v zgodovini Roland-Garrosa), nato pa v sklepnem dvoboju prihajajočega asa Stefanosa Tsitsipasa, ko je Grk v nizih že vodil z 2:0.
Odlično sodelovanje s Slovakom
»Ne, ne bom se pretvarjala, da sem takšna kot Novak Đoković. Seveda občutim pritisk, ko na igrišču pride do odločilnih točk. Pri njem pa je tako: hujši je izziv, bolj prepričljivo ga odpravi,« se je nasmejala še v petkovem popoldanskem času naša pariška junakinja Tamara Zidanšek, ki na najnovejši lestvici WTA zaseda 47. mesto. Takrat je še prejemala čestitke ob prihodu na brniško letališče ter nato na sprejemu predsednika države Boruta Pahorja in seveda še ni mogla vedeti, kako bo zvečer v sanjski klasiki Đoković vs. Nadal ter dva dni pozneje v finalnem dvoboju moškega dela turnirja.
Tam pa se je zgodilo prav tisto, o čemer nam je govorila – psihična trdnost najbolj priljubljenega srbskega športnika je izjemna. In četudi globalno nikdar ne bo zbral tolikšne armade privržencev kot Federer, ki se je pač po vedenju brez igranja ob bolečinah ali glasnega vpitja športnemu svetu posebej priljubil, je iz dneva v dan več tistih, ki ga spoštujejo. Zlasti njegove sposobnosti in popolnost na igrišču.
Očitno tudi sodelovanje s trenerjem Marianom Vajdo, 56-letnikom iz Považske Bystrice na Slovaškem, deluje imenitno. Sodelovala sta pri vseh dosedanjih 19 lovorikah za grand slam! In zdaj že sanjata o Wimbledonu. Ne le da bi bila to njuna zmaga št. 20, Novak bi se močno približal dosežku Roda Laverja iz leta 1969 – le ta Avstralec je namreč doslej zmagal v enem letu na vseh štirih prestižnih turnirjih.
