Telefoni so zdaj utihnili
Marcela Rodmana v teh dneh prebuja žvrgolenje ptic v Javorniškem Rovtu. V jeseniškem klubu so jo z novim koronavirusom še dobro odnesli.
Odpri galerijo
Marcel Rodman se je umaknil v počitniško hišico sredi gozda nad Jesenicami. FOTO: Boštjan Fon
Športni utrip je izginil tudi iz hokejske Podmežakle. Pravzaprav od tam še prej kot ponekod drugje, saj se je eden od članov moštva pred dvema tednoma okužil s koronavirusom. Prav vsi v klubu so morali v karanteno, širitve virusa pa k sreči ni bilo. Nove razmere so prekinile delovanje kluba v dneh vidnega vzpona in ambicioznih načrtov, o tem je spregovoril športni direktor Marcel Rodman.
Sam se je umaknil v naravo, svojo počitniško hišico sredi gozda v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami. Prebuja ga žvrgolenje ptic, zamoti se z urejanjem okolja ter razmišljanjem o prezgodaj končani sezoni in načrtih za prihodnost. Vse skupaj je bilo na Jesenicah v tem koledarskem letu začrtano na bolj trdnih temeljih kot lani, ko je prav Rodman s prihodom na trenerski položaj prinesel v Podmežaklo novo energijo in se strateško lotil prihodnosti.
Ker takrat kljub podpori predsednika Anžeta Pogačarja ni bilo denarnih zagotovil za novi korak naprej, je omenjeni otrok jeseniškega hokeja prikimal ponudbi iz Madžarske in tam vodil s klopi moštvo v razširjeni slovaški ligi. Letos, ob koncu januarja, se je vrnil v domače okolje.
»Težko mi je zdaj iz osebnega zornega kota primerjati prejšnjo in to sezono, saj sem se takrat posvetil nalogam na trenerski klopi, zdaj pa vendarle bolj spoznavam, kako deluje klub v pisarni in okolju. Res, nazadnje smo spet občutili tisto pravo hokejsko energijo v Podmežakli, ravno ko bi morali začeti obirati sadove v najlepšem delu sezone razburljivih tekem končnice in polnih tribun, smo morali ugasniti luči in zakleniti dvorano,« je vzdihnil 38-letni upokojeni hokejist, nekoč tudi kapetan slovenske reprezentance. Podobno kot povsod drugod po Evropi z izjemo Belorusije, kjer se bo danes začela finalna serija Junost Minsk vs. Soligorsk, so prekinili hokejska tekmovanja, Jeseničani pa so se za dan ali dva v slovenskem športnem prostoru znašli še prav posebno v središču pozornosti, saj je eden od igralcev staknil okužbo s koronavirusom.
Dva tedna sta odtlej, za hokejista, čigar imena pri klubu zaradi miru v okolju in javnosti niso hoteli objaviti, je najpomembnejše, da brez težav okreva in ne čuti posledic. Obenem so se prve govorice iz Zgornjesavske doline o večjem številu okuženih igralcev v moštvu izkazale za neresnične.
»Seveda smo se bali, kako bo, v hipu smo prekinili delovanje kluba, se vsi do zadnjega umaknili v karanteno. A dejansko pri nikomur od drugih članov moštva ni bilo težav. Morda se je še kdo okužil, pa ob odpornosti športnikov, ki je vendarle drugačna kot pri navadnih smrtnikih, tega sploh ni bilo zaznati,« je poudaril športni direktor železarjev, ki zdaj lahko le ugiba o smernicah naslednje sezone. Zaveda se, da bo vse prej kot lahko: »Kot tudi drugi na športni sceni bomo vsekakor občutili posledice. Prav s tistimi morebitnimi partnerji, s katerimi smo sestavljali proračun za prihodnjo sezono, se zdaj ne moremo pogovarjati, ker nihče seveda ne ve, kako dolgo bo trajalo sedanje stanje. Telefoni so utihnili ...«
Sam se je umaknil v naravo, svojo počitniško hišico sredi gozda v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami. Prebuja ga žvrgolenje ptic, zamoti se z urejanjem okolja ter razmišljanjem o prezgodaj končani sezoni in načrtih za prihodnost. Vse skupaj je bilo na Jesenicah v tem koledarskem letu začrtano na bolj trdnih temeljih kot lani, ko je prav Rodman s prihodom na trenerski položaj prinesel v Podmežaklo novo energijo in se strateško lotil prihodnosti.
Ker takrat kljub podpori predsednika Anžeta Pogačarja ni bilo denarnih zagotovil za novi korak naprej, je omenjeni otrok jeseniškega hokeja prikimal ponudbi iz Madžarske in tam vodil s klopi moštvo v razširjeni slovaški ligi. Letos, ob koncu januarja, se je vrnil v domače okolje.
Bali so se, kako bo
»Težko mi je zdaj iz osebnega zornega kota primerjati prejšnjo in to sezono, saj sem se takrat posvetil nalogam na trenerski klopi, zdaj pa vendarle bolj spoznavam, kako deluje klub v pisarni in okolju. Res, nazadnje smo spet občutili tisto pravo hokejsko energijo v Podmežakli, ravno ko bi morali začeti obirati sadove v najlepšem delu sezone razburljivih tekem končnice in polnih tribun, smo morali ugasniti luči in zakleniti dvorano,« je vzdihnil 38-letni upokojeni hokejist, nekoč tudi kapetan slovenske reprezentance. Podobno kot povsod drugod po Evropi z izjemo Belorusije, kjer se bo danes začela finalna serija Junost Minsk vs. Soligorsk, so prekinili hokejska tekmovanja, Jeseničani pa so se za dan ali dva v slovenskem športnem prostoru znašli še prav posebno v središču pozornosti, saj je eden od igralcev staknil okužbo s koronavirusom.
Dva tedna sta odtlej, za hokejista, čigar imena pri klubu zaradi miru v okolju in javnosti niso hoteli objaviti, je najpomembnejše, da brez težav okreva in ne čuti posledic. Obenem so se prve govorice iz Zgornjesavske doline o večjem številu okuženih igralcev v moštvu izkazale za neresnične.
»Seveda smo se bali, kako bo, v hipu smo prekinili delovanje kluba, se vsi do zadnjega umaknili v karanteno. A dejansko pri nikomur od drugih članov moštva ni bilo težav. Morda se je še kdo okužil, pa ob odpornosti športnikov, ki je vendarle drugačna kot pri navadnih smrtnikih, tega sploh ni bilo zaznati,« je poudaril športni direktor železarjev, ki zdaj lahko le ugiba o smernicah naslednje sezone. Zaveda se, da bo vse prej kot lahko: »Kot tudi drugi na športni sceni bomo vsekakor občutili posledice. Prav s tistimi morebitnimi partnerji, s katerimi smo sestavljali proračun za prihodnjo sezono, se zdaj ne moremo pogovarjati, ker nihče seveda ne ve, kako dolgo bo trajalo sedanje stanje. Telefoni so utihnili ...«
