TENIS
Težko je vse ignorirati, a znašel se je po svoje
Novak Đoković še petič zmagal na turnirju v Wimbledonu. V finalu proti Federerju dobil najtežjo psihično bitko doslej.
Odpri galerijo
Zmaga Novaka Đokovića proti Federerju ni bila po željah gledalcev, a je Srb zaigral tudi na karto trme. FOTO: Reuters
LJUBLJANA – V zadnjem tednu dni, ko so se v Wimbledonu začenjali odločilni dvoboji, je po družabnih omrežjih zakrožila fotomontaža postaranih Rafaela Nadala, Rogerja Federerja in Novaka Đokovića, ko igrajo v polfinalu Wimbledona čez štiri desetletja.
Podobne domislice se pojavljajo ob vsakem turnirju za veliki slam, saj velika trojica preprosto ne pusti drugim blizu, za naslednjo generacijo, ki jo ATP zelo promovira, ostajajo največji naslovi nedosegljivi. Če je Wimbledon 2019 pri ženskah v središče svetovne javnosti potisnil komaj 15-letno Cori Coco Gauff, ki je svojo pot končala v osmini finala, se je pri moških spet vse vrtelo okoli velike trojice, mladi, ki so se znašli že pod precejšnjim pritiskom, kdaj bo vsaj enemu vendarle uspelo, so kmalu položili svoje orožje.
V polfinalu so bili tako denimo 37-, 33-, 32- in 31-letnik. Đokovič je nato v izjemnem finalu s 7:6 (5), 1:6, 7:6 (4), 4:6 in 13:12 (3) Federerju preprečil, da bi postal najstarejši zmagovalec grand slama v odprti eri in da bi svoje rekordno število velikih naslovov povečal na 21.
Nole je še tretjič na turnirjih velike četverice ubranil zaključno žogico Federerju – še v polfinalu OP ZDA 2010 in polfinalu OP ZDA 2011 –, ko je bilo najpomembnejše, je pokazal neverjetno psihično trdnost. Četudi je bil večji del slabši tekmec, je dobil tri podaljšane igre, v katerih ni naredil niti ene neizsiljene napake, Švicar pa 11. Takšni trenutki seveda v tako napetem dvoboju odločajo.
»Za takšne dvoboje delaš, živiš, dajejo smisel in vrednost vsaki minuti, ki jo preživiš na treningu, ko delaš za to, da se lahko znajdeš v takšnem položaju, da igraš z enim največjih tekmecev v karieri. To je bil verjetno psihično najbolj zahteven dvoboj. Telesno je bil najbolj finale na OP Avstralije proti Nadalu 2012, a ta je bil po mentalni plati na povsem drugi ravni,« je dejal Novak, čigar glava je bila na preizkušnji tudi zavoljo tega, ker je proti njemu navijalo skorajda vseh 15.000 gledalcev na osrednjem stadionu.
To je lahko jeziček na tehtnici, a tokrat ni bil, tudi to je Srb zmogel nevtralizirati pri sebi. Na svoj način. »Težko, da se ne bi zavedal tega, vzdušje je bilo naelektreno do konca. Če so gledalci na tvoji strani, ti to daje motivacijo, moč, energijo, če niso, se pač moraš znajti po svoje. Težko ignoriraš vse skupaj, sam pa si poskušam vse skupaj nekoliko prirediti. Ko gledalci vpijejo Roger, sam slišim Novak. Sliši se malce trapasto, a tako pač je. Samega sebe poskušam prepričati, da je to res,« je nenavadno taktiko razkril Đoković, ob katerem se je na začetku leta, ko je osvojil OP Avstralije, pojavljalo vprašanje, ali bo letos osvojil klasični grand slam kot drugi moški v odprti eri (po Rodu Laverju).
V Parizu mu je nato spodrsnilo, po zmagi v Wimbledonu, ki mu je prinesla 16. veliki naslov, pa je vedno bolj aktualno razmišljanje, ali bo Srb na koncu na večni lestvici prehitel Federerja (20) in Nadala (18). Nekoč se je zdelo, da ni v njuni ligi, zdaj je vse drugače, že na OP ZDA bo v igri za novo lovoriko.
Podobne domislice se pojavljajo ob vsakem turnirju za veliki slam, saj velika trojica preprosto ne pusti drugim blizu, za naslednjo generacijo, ki jo ATP zelo promovira, ostajajo največji naslovi nedosegljivi. Če je Wimbledon 2019 pri ženskah v središče svetovne javnosti potisnil komaj 15-letno Cori Coco Gauff, ki je svojo pot končala v osmini finala, se je pri moških spet vse vrtelo okoli velike trojice, mladi, ki so se znašli že pod precejšnjim pritiskom, kdaj bo vsaj enemu vendarle uspelo, so kmalu položili svoje orožje.
V polfinalu so bili tako denimo 37-, 33-, 32- in 31-letnik. Đokovič je nato v izjemnem finalu s 7:6 (5), 1:6, 7:6 (4), 4:6 in 13:12 (3) Federerju preprečil, da bi postal najstarejši zmagovalec grand slama v odprti eri in da bi svoje rekordno število velikih naslovov povečal na 21.
Nole je še tretjič na turnirjih velike četverice ubranil zaključno žogico Federerju – še v polfinalu OP ZDA 2010 in polfinalu OP ZDA 2011 –, ko je bilo najpomembnejše, je pokazal neverjetno psihično trdnost. Četudi je bil večji del slabši tekmec, je dobil tri podaljšane igre, v katerih ni naredil niti ene neizsiljene napake, Švicar pa 11. Takšni trenutki seveda v tako napetem dvoboju odločajo.
Vsi proti Srbu
»Za takšne dvoboje delaš, živiš, dajejo smisel in vrednost vsaki minuti, ki jo preživiš na treningu, ko delaš za to, da se lahko znajdeš v takšnem položaju, da igraš z enim največjih tekmecev v karieri. To je bil verjetno psihično najbolj zahteven dvoboj. Telesno je bil najbolj finale na OP Avstralije proti Nadalu 2012, a ta je bil po mentalni plati na povsem drugi ravni,« je dejal Novak, čigar glava je bila na preizkušnji tudi zavoljo tega, ker je proti njemu navijalo skorajda vseh 15.000 gledalcev na osrednjem stadionu.
To je lahko jeziček na tehtnici, a tokrat ni bil, tudi to je Srb zmogel nevtralizirati pri sebi. Na svoj način. »Težko, da se ne bi zavedal tega, vzdušje je bilo naelektreno do konca. Če so gledalci na tvoji strani, ti to daje motivacijo, moč, energijo, če niso, se pač moraš znajti po svoje. Težko ignoriraš vse skupaj, sam pa si poskušam vse skupaj nekoliko prirediti. Ko gledalci vpijejo Roger, sam slišim Novak. Sliši se malce trapasto, a tako pač je. Samega sebe poskušam prepričati, da je to res,« je nenavadno taktiko razkril Đoković, ob katerem se je na začetku leta, ko je osvojil OP Avstralije, pojavljalo vprašanje, ali bo letos osvojil klasični grand slam kot drugi moški v odprti eri (po Rodu Laverju).
V Parizu mu je nato spodrsnilo, po zmagi v Wimbledonu, ki mu je prinesla 16. veliki naslov, pa je vedno bolj aktualno razmišljanje, ali bo Srb na koncu na večni lestvici prehitel Federerja (20) in Nadala (18). Nekoč se je zdelo, da ni v njuni ligi, zdaj je vse drugače, že na OP ZDA bo v igri za novo lovoriko.
