Tim Gajser po hudi poškodbi: V težkih časih moraš ostati močan

 Od 19. februarja, ko si je na pripravljalni tekmi ob Gardskem jezeru tik pred začetkom sezone po grdem padcu zlomil stegnenico, se je svetovni prvak v motokrosu Tim Gajser izogibal sedmi sili kot njegov ogromni štirinožni prijatelj Tiga žgočemu soncu v teh pasjih dneh. Ni hotel tarnati nad usodo, vneto se je pripravljal in zdaj na svoji progi Tiga243Land v Lembergu obelodanil dolgo pričakovano novico. V svetovno prvenstvo se bo vrnil 16. julija v Loketu na dirki za VN Češke. Tam si obeta bučno podporo slovenskih navijačev.

Velika dela opravila tudi Špela

Poškodbe so nočna mora vsakega športnika, čeprav so v panogi, kot je motokros, pogoste, je udarila kot strela z jasnega. Po njej je imel veliko časa za razmislek. Za telo so najprej skrbeli zdravniki, ki so opravili operacijo, potem kondicijski trener Boštjan Renko, a glavo je moral »poštimati« – sam ... »Težko je bilo, odkar pomnim, nisem bil toliko časa brez motorja, tukaj je veliko dobrega dela opravila Špela (Motaln, partnerica; op. p), ki me je morala prenašati in mi stala ob strani tudi v slabem,« je razkril Tiga243.

Rek, kar te ne ubije, te okrepi, po njegovem prepričanju ni iz trte izvit. »Športniki se zavedamo, da so poškodbe del našega poklica, da ne gre vedno samo navzgor, da pridejo tudi padci, poškodbe, težki časi. Najbolj pomembno je, da ostaneš močan, da se čim prej pobereš in greš naprej.«

Tudi morda še starejša modrost, da je v vsakem slabem nekaj dobrega, se mu zdi na mestu. »Vse se zgodi z nekim razlogom, četudi moram priznati, da sem sprva tuhtal, kaj bi lahko bilo dobrega v tem. Sčasoma sem spoznal, da je bila lani naporna sezona, vmes sem bil zelo bolan, tudi covid sem prebolel. Telo se je izčrpalo in zdravniki so mi rekli, da je zelo slabo, kar počnem. Da bo telo potrebovalo kar nekaj let, da se bo regeneriralo, če bo šlo tako naprej. Mogoče je ta pavza pomagala, da si telo opomore in bo naslednjih pet let zdržalo vse te napore,« je razmišljal 26-letni šampion iz Pečk, ki še ni obupal nad mislijo na domači »grand prix«, kljub temu, da je projekt začasnega dirkališča ob mariborskem letališču padel v vodo.

Da ima že dve leti svojo progo nedaleč od doma, je zanj ogromna prednost. »Da grem na motor, kadar želim, je velika stvar zame. Delavnica je par metrov od proge, Aaron (Bugli, mehanik) živi tukaj, pripravlja motor. Jaz pridem sem, oddelam trening, se oprham in grem domov. Tudi konfiguracijo proge lahko spreminjam, kot mi ustreza. Vse to mi zelo olajša priprave.«

Najhujša bolečina v življenju

Posnetek usodnega padca si je ogled(ov)al zgolj dvakrat. »Pred kratkim sem ga spet videl, ko smo sestavljali video za socialna omrežja. Sicer pa sem si ga večkrat ogledal kmalu po nesreči. Ker sem močno udaril tudi z glavo, nisem imel prave predstave, kaj se je zgodilo. Želel sem analizirati, kako je do tega sploh prišlo. Potem so prišli spomini, saj sem imel ogromno časa in premleval. Start mi ni najbolje uspel, potem sem začel prehitevati tekmece, mogoče tudi preveč na silo. Vidljivost ni bila več najboljša, izmenjevala sta se sonce in senca. Spregledal sem luknjo, nogo mi je potegnilo s tačke in nazaj. Navil sem plin in odletel predaleč. Ves čas sem bil pri zavesti in videl, da je noga v obliki črke L. Bolečina je bila neznosna,« je dobre štiri mesece kasneje Gajser prvič opisal najhujšo izkušnjo.

Ni iskal alibijev: »Moja napaka, ni kaj.« Na njih se učijo tudi najboljši in naj bo za Tima zadnja tako velika.