Tina Maze: A dvajset let je že naokrog od zmage?

Odštevanje do sobotnega uvoda v novo sezono svetovnega pokala v alpskem smučanju privablja v spomin lepe dosežke slovenske reprezentance v preteklosti na tem uvodnem prizorišču v Söldnu. Na tirolskem ledeniku Rettenbach so naši aduti večkrat vidno opozorili nase, kajpak tudi vodilna slovenska smučarka doslej Tina Maze.

S skupino evropskih novinarjev, med katerimi smo bili tudi mi, smo se pogovarjali o začetku sezone, v kateri bo kot strokovna sodelavka aktivna pri TV-hiši Eurosport.

»Vrh te sezone bo svetovno prvenstvo v Franciji, februarja 2023. To tekmovanje bi rada pričakala v tej svoji vlogi dobro pripravljena, zato bom do takrat natančno spremljala smučarsko dogajanje,« je poudarila ob začetku. Dejala je, da sicer ne bo komentirala slehernega nastopa posebej, bo pa, kot pravi, mednarodna povezovalka zgodbe. Ključni bodo intervjuji,« nam je razkrila dvakratna olimpijska zmagovalka.

Ta del pogovora o prihajajočem izzivu pred TV-kamerami ter zanimivih skokih od enega jezika k drugemu in obratno je bil prav sproščen, ko pa se je beseda zasukala k trenutnemu stanju pri slovenski reprezentanci in poškodbah kar treh med skupaj petimi smučarkami udarne ekipe v tehničnih disciplinah, so bile v hipu Tinine besede precej bolj resne: »Psihofizična priprava je temelj vsega. Ne morem sprejeti tega, da do poškodbe pride zaradi smole, kot tudi ne tega, da ko zmagaš, imaš srečo. Zdaj sem pod vplivom Andree Massija in njegovega razmišljanja o športu, toda tudi glede tega sva na enaki valovni dolžini,« pravi.

Motiv in notranja jeza

Kariera te vrhunske športnice je bila seveda občudovanja vredna, ker poškodb ni poznala. Kot sama pravi, je lahko kar zgled za privlačnost alpskega smučanja.

»Ne pa, da zdaj mnogi že gledajo tako, kot da so poškodbe del smučarskega športa. Meni je to nesprejemljivo, da mlademu smučarju kar rečejo, da je možnost poškodbe v tem športu 40-odstotna. Kdo se bo potem kot kamikaze šel metat po snegu navzdol,« se sprašuje upokojena vrhunska športnica. In obenem opozarja: »Za otroke tehnika karvinga zagotovo ni koristna. Odraščali smo brez karvinga in zato nikdar nismo nikoli tako obremenjevali kolena ali kolka, kot se to dogaja pri najmlajših v novi dobi. Več je zlomov in poškodb.«

Za uvod pa zdaj upa na lepo söldensko premiero. Kajpak nismo mogli mimo spominov in njene uvodne zmage na tem prizorišču pred natanko dvema desetletjema.

»A dvajset let je že naokrog,« je bila kar presenečena in se ozrla k tistemu veleslalomu s kar tremi zmagovalkami. Ob njej sta bili takrat na vrhu še Andrine Flemmen in Nicole Hosp: »Prva zmaga v svetovnem pokalu se mi je zgodila kar hitro. Dobro se spomnim dneva prej in treninga v telovadnici z Andreo. On je bil takrat prvo leto pri reprezentanci kondicijski trener. Postavil me je pred palico, ki sem jo morala dvigniti, in ker je nisem, me je to močno razjezilo. Po dolgih letih sem spoznala, da ni bilo pomembno te palice dvigniti, temveč je šlo za motiv in notranjo jezo naslednji dan na tekmi. In pri takšni pripravi je bil njegov trenerski pristop res izjemen. Tudi poznejše zmage niso bile naključne. Sicer pa je prav v Söldnu težko tekmovati, priprava na tekmo je posebna.«