Tista, ki je v Riu zadavila Nemko

V legendarno dvorano Nippon Budokan bo jutri z Ano Velenšek stopila še zadnja slovenska judoistka v Tokiu. Na prejšnjih poletnih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru 2016 je kljub močno poškodovanemu desnemu kolenu zablestela z bronasto kolajno v kategoriji do 78 kg. Po operaciji je prestopila med najtežje borke (nad 78 kg), med katerimi se je – čeprav je med najlažjimi – hitro znašla in izpolnila normo za OI. O križevem potu do Ria in pričakovanjih za Tokio je 30-letna judoistka iz Šmartnega v Rožni dolini spregovorila za Slovenske novice.

Mineva pet let od vašega podviga v Riu. Kaj vam je prinesla olimpijska kolajna?
»Na začetku precej prepoznavnosti, še zlasti prizor, ko sem v dvoboju za 3. mesto z davljenjem ugnala Nemko Luise Malzahn, ki je bila že vsa modra v obraz, je res odmeval. To me je spremljalo še lep čas.«

V kakšnem smislu?
»Poslušala sem različne opazke. Če sem prišla nekam, kjer me še niso poznali, so govorili: 'To je pa tista, ki je na OI zadavila Nemko.' Potem so drug drugega zbadali, da bom zagotovo zadavila tudi tistega, ki ne bo priden. Hvala bogu, da se je to po prvem bumu malo poleglo.«

Ali je postal vaš nahrbtnik zaradi tega uspeha dosti težji?
»Niti ne. Kmalu po vrnitvi iz Ria sem se odpravila na operacijo kolena, poleg tega sem zamenjala tudi kategorijo, tako da sem začela z ničle. Zaradi tega sem bila brez pritiska.«

Mar lahko še enkrat podoživite križev pot od poškodbe do odličja na OI?
»Bilo je točno pet tednov pred mojo borbo, na zadnjih mednarodnih pripravah v Španiji, na zadnjem treningu pred odhodom domov. V kolenu sem si strgala prednjo križno vez in notranjo stransko, uničila sem si notranji meniskus in skoraj ves hrustanec. In to z enim samim gibom!«

Kako je na vse skupaj gledal vaš trener Marjan Fabjan?
»Rekel je, v redu. In na srečo nama je potem tudi uspelo. Prepričana sem, da je Fabi edini človek na tem svetu, ki me je bil takrat sposoben pripraviti tako psihično kot telesno, da sem se lahko potem borila, kot da mi ni nič. Skoval je tudi odlično taktiko, po kateri sem morala v pičlem mesecu 50-odstotno spremeniti slog borbe. Prej sem se zmeraj borila v kontaktu, po poškodbi pa sem se morala temu izogibati na vse pretege, saj moja noga ni bila stabilna. Ne verjamem, da bi se še kdo drug – ker je bilo na voljo tako malo časa – sploh lotil tega. Toda kjer je volja, je tudi pot.«

Pomoč ste takrat poiskali tudi v Salzburgu pri priznanem čudežnem zdravilcu Mohamedu Khalifu, ki slovi po celjenju vezi. Kako je bilo videti njegovo zdravljenje?
»Ko sem šla k njemu, nisem mogla normalno hoditi, nogo sem vlekla za seboj. Ne vem, kaj mi je počel, a bolelo me je neizmerno. Ko sem ležala na trebuhu, sem imela občutek, kot da mi iz gležnjev vleče vezi navzgor. Ko mi je po zdravljenju rekel, naj počepnem, sem ga vprašala, ali je nor. A sem potem res počepnila in tudi tekla. Bilo je stoodstotno bolje, a sem morala paziti na določene gibe.«

Kaj si obetate od nastopa v Tokiu?
»Od sebe pričakujem, da se bom stepla, kot se znam. Po Riu sem imela še dosti manjših poškodb, bolj ali manj ves čas me je nekaj oviralo. Ker nihče ne računa z menoj, grem lahko neobremenjeno na tatami. Na takšni tekmi se lahko zgodi vse.«

Katere so glavne favoritinje v vaši zdajšnji kategoriji?
»Najbolj izraziti sta Japonka Akira Sone in Kubanka Idalys Ortiz. Kar zadeva druge, pa je odvisno od tega, kakšen dan bodo imele, zato je težko kar koli napovedati.«

Koliko jih je sposobnih osvojiti kolajne?
»Od deset do 15, kajti v zadnjem obdobju so se dobitnice kolajn na turnirjih zelo menjavale.«