Tivoli pričakuje spektakel na ledu

Peti letni čas. Tako pravijo v hokejskem svetu tekmam končnice, ko moštva odločajo o sklepnem vrstnem redu in tako tudi šampionski lovoriki. Anže Kopitar, že poldrugo desetletje naš z naskokom najbolj prepoznavni akter ledenih ploskev, mi je neštetokrat govoril, kako posebna energija pospremi končnico na ledu in ob njem, neprimerljivo drugačna kot v vseh dolgih mesecih jesenskih in zimskih večerov.

To je bilo še kako vidno tudi pri pohodu njegovih kraljev k šampionski lovoriki NHL, potem ko so skozi šivankino uho prilezli do končnice, nato pa se predstavili v povsem drugačni podobi in preskakovali oviro za oviro. Ljubljanski hokejski zanesenjaki se bodo spomnili tudi takšne Olimpijine zgodbe, ko se je tistega marca 2008 kot zadnja uvrstila v izločilne boje razširjenega avstrijskega prvenstva, tam pa z mrzlo prho zalila tekmece iz Celovca in Linza.

Nova ljubljanska zasedba – tista nekdanja je pomladi 2017 zdrsnila v prepad dolgov – zdaj prvič nastopa v ICEHL, torej najvišjem regionalnem hokejskem razredu, in že takoj v premierni sezoni se je uvrstila v končnico. In to kar po najhitrejši poti, na kateri je le šest izbrancev.

Polne tribune

Prej omenjeni KAC, denimo, ni bil med to šesterico, v četrtfinale se je uvrstil po dodatnih kvalifikacijah. V končnici ni dvakratnih prvakov lige iz Bolzana ter moštva iz Gradca, pri katerem je vložek v sezono vsaj dvakrat višji od ljubljanskega poldrugega milijona evrov. Toliko denarja denimo VSV iz Beljaka na leto zbere z vstopnino, kajpak takrat, ko ni pandemije. In prav to beljaško moštvo v sredo zvečer za uvod v četrtfinale ni bilo kos tivolski zasedbi. Jasno, da na hokejskem Koroškem razplet odmeva kot presenečenje, toda podrobnejša analiza vsega videnega tako na tej tekmi kot tudi v kakšnem tednu ali mesecu prej razkriva, da zadnji uspeh zmajev nikakor ni bil naključen.

Seveda bo pot do končne uvrstitve v polfinale v seriji na štiri zmage še zahtevna, toda iztočnica s tivolskega zornega kota obeta veliko. Ključen je pristop, in kdor pozna smernice tako Olimpijinega stratega Mitje Šivica kot cenjenega beljaškega Roba Dauma, lahko hitro ugotovi, da je značilnost prvega bojevitost že v slačilnici in veliko odločnosti od uvodnih minut na ledu. Prav to je bilo opazno v sredo. Kot tudi to, da Olimpija nima tako kakovostnih posameznikov kot koroški tekmec, a hkrati se ponaša s širino kandidatov za vidno vlogo na posamezni tekmi. In tudi to je lahko prednost zmajev pred današnjo tekmo št. 2 v Tivoliju ob 19.45.

Najbrž ni treba biti vedeževalec ob drzni napovedi – tribune bodo bolj polne, kot so kdaj bile v zadnjih dveh letih.