Tomi Jagarinec: Če se doma sezuješ, to pričakuješ tudi od gostov

Tomi Jagarinec, nekdanji kondicijski trener boksarja Dejana Zavca, že več kot deset let živi in dela v Katarju. V zanimivem pogovoru je 42-letni strokovnjak za telesno pripravo iz Leskovca pri Ptuju povedal marsikaj zanimivega o svetovnem prvenstvu in življenju v Dohi.

Kako to, da ste s trebuhom za kruhom odšli v Katar?

»Ko sem kot kondicijski trener sodeloval s slovenskimi odbojkarji in smo igrali prijateljske tekme s Katarci, me je začel snubiti njihov menedžer. Sprva ponudbe nisem jemal resno, prelomni trenutek pa se je zgodil nekega večera med gledanjem televizijskih poročil. Večina novic je bila precej negativnih, in takrat sem si rekel: Če kdaj, potem zdaj. Iz načrtovanega enega leta sem prišel do desetih let in tega SP. Ker sem neposredno vpet v katarski nogomet, sem si dejal, da bo to prelomnica moje kariere. A nato so mi delodajalci ponudili pogodbo do SP leta 2026. Po premisleku sem se dogovoril, da bom ostal še dve leti.«

Kaj pravzaprav počnete?

»V mladinskem reprezentančnem pogonu že pet let vodim programe za razvoj moči nogometašev, starih od 13 do 20 let. Razmere za trening imamo vrhunske, upam si trditi, da takšnih nimajo nikjer. Tu imamo nogometno Naso, kar zadeva tehnologijo in inovacije. Imamo vse, kar nam srce poželi, nimamo pa veliko talentov. Katar ima v vseh starostnih skupinah le 5000 registriranih nogometašev, zato je prava umetnost ustvariti konkurenčno reprezentanco. S pametnejšim delom je treba nadomeščati pomanjkanje nadarjenih fantov. Tri leta sem bil tudi na znanem rehabilitacijskem centru Aspetar, na katerem sem v glavnem skrbel za okrevanje tujih nogometašev, predvsem iz elitne angleške lige.«

Kako Katarci gledajo na SP?

»Arabci so že v svoji naravi nagnjeni k temu, da želijo vse narediti izvrstno. Želijo biti št. 1 v gostoljubju in prikazu svojih sposobnosti. Da znajo prirediti velike dogodke, so Katarci dokazali že večkrat. Do tega SP so izpeljali več kot 600 mednarodnih prireditev, med njimi teniške turnirje ATP in WTA, atletsko in rokometno SP. Zato so vse kritike na račun njihove neizkušenosti zame tuljenje v prazno.«

Na račun prirediteljev je bilo mogoče prebrati precej kritik.

»Že dlje spremljam to svetovno antipropagando za Katar in po mojem tujci kar iščejo, kako bi ga očrnili. Nemalokrat imam občutek, kako želijo prikazati, kot da nas z biči preganjajo k delu. Ne trdim, da je vse idealno, toda Katar je v zadnjem desetletju napredoval na vseh področjih. Preveč se govori o pravicah, na dolžnosti pa pozabljamo. Če se, recimo, doma sezuješ, potem to pričakuješ tudi od gostov, mar ne?

Veliko je bilo govora o kršenju človekovih pravic.

»Ne zagovarjam Katarcev, toda mar ne obstajajo takšne anomalije domala po vsem svetu? Tudi v Sloveniji so odkrili že več podjetij, ki delavcem niso plačevala zdravstvenih zavarovanj ali obveznih prispevkov za socialno varstvo, poleg tega je zelo odmevala zgodba, ko so 20 delavcev iz tujine nastanili v hišo z enim straniščem. Tu so že zaradi vročine razmere za delo zelo zahtevne. Meni se ljudje smilijo, pri temperaturah krepko nad 40 stopinjami Celzija je neprijetno že sedeti zunaj na soncu. A je treba reči, da večina delavcev prihaja iz še slabših razmer. In so veseli, da lahko tu delajo in del zaslužka pošiljajo svojim družinam v Bangladeš, Indijo, Šrilanko ...«

Kakšne so sicer cene v Dohi?

»V normalnih trgovinah je hrana za približno 20 odstotkov dražja kot v Sloveniji, kar je zanemarljivo malo v primerjavi s tukajšnjim standardom. Restavracije so za vse okuse in denarnice. Pico lahko dobiš za pet evrov, lahko pa jih zanjo odšteješ tudi 200, če se odpraviš tja, kjer ti jo postrežejo z zlatim priborom. Bencin je cenejši. Zelo drage so nepremičnine, mi za naše stanovanje v stolpnici plačujemo 3000 evrov mesečno. A je treba vedeti, da so tukajšnje zgradbe nadstandardne, imajo svoje bazene, igralnice za otroke, fitnese … Gre za do družini prijazno okolje, država je varna. Že večkrat se mi je zgodilo, da sem avtomobil pustil odklenjen z denarnico na sedežu, čemur se prijatelji iz Slovenije niso mogli načuditi. Kakor tudi klimatiziranim območjem na prostem.«

Kaj najbolj pogrešate iz domovine?

»Čeprav Doha postaja vse bolj zelena, to ni tista zelena barva, ki jo poznam iz Slovenije, morje, ki ga gledam skozi okno, ni enako Jadranskemu. Najbolj torej ob sorodnikih in prijateljih pogrešam naravo. Zaradi tega se vsakič zelo razveselim vrnitve domov, kamor prihajam na dopust. Nazadnje smo bili doma letos poleti, ko sva z ženo Karin dobila sina Matea. Zdaj imamo zanimive noči in dneve, a nam gre dobro.«