Toni gre čez štiri leta po zlato
Pa jo imamo! Primorci rešujejo Slovenijo na 33. poletnih olimpijskih igrah, bi lahko zapisali ob dejstvu, da se je Koprčan 24-letni Toni Vodišek pridružil svoji someščanki judoistki Andreji Leški med dobitniki odličij. Toni bo v torek na sprejemu v Kopru pokazal srebro, Andreja zlato, za oba je prvič, upali bi zapisati, da ne zadnjič!
Brez take ekipe in takih staršev mi ne bi uspelo.
»Vsega je konec, ni bilo enostavno. Veliko truda in odrekanja je bilo. Pokazali smo, da se lahko mala Slovenija bori in kosa z velikimi in močnimi težavami. Ponosen sem, ker sem zastopal Slovenijo in da sem Sloveniji in Kopru prinesel to kolajno. Hvaležen pa sem tudi vso podporo, ki sta mi jo nudila Olimpijski komite Slovenije in Jadralna zveza Slovenije,« je po osvojitvi srebra za Val 202 prve misli strnil 24-letni Toni, ki je odkrito ciljal na zlato (»Če bom odpeljal, kot znam in brez napake, ni dvoma, kakšnega leska bo.«), a ga je na koncu osrečilo tudi srebro. In ga podžgalo, da čez štiri leta v Los Angelesu napade zlato.
Oče trener in financer
Toni je od malih nog zapisan morju. Očetovi geni pač. »Z jadrnico razreda optimist sem začel pluti pri šestih letih. Prvi dve leti sem jadral v lokalnem jadralnem klubu Jadro. Ko sem prvič skočil na desko, sem bil star 6 let. Medtem ko sem takrat užival v jadranju, se je v meni krepila želja po kajtanju, ker sem opazoval očeta, kako to počne. In takrat sem začel sanjati, da bi nekega dne lahko storil enako. Tekmovati sem začel pri devetih. Tisto leto sem se udeležil več tekmovanj v disciplini freestyle. Pozneje sem zaradi vetrovnega vremena na slovenski obali prešel na formulo kajtanje in kajtanje,« se Toni spominja svojih začetkov. Tokratna prva olimpijska kolajna je rezultat družinskega projekta. »Oče je definitivno pripomogel h karieri, dal mi je 99 odstotkov vsega znanja. Razume šport, trike. Poznal jih je, jih znal analizirati in približati,« je pred časom povedal za naš časnik.
Vodiškovi, Toni je odraščal v koprski četrti Semedela, imajo v Kopru dva hotela: hotel Vodišek in Hotel Capodistria. »Zdaj bom pomagal doma v družinskem hotelu, kak teden bom brez treningov, potem pa se vračam na priprave,« pove danes 24-letni Toni po vsaki sezoni. Porabijo ga na recepciji ali pa pri zajtrku, pravi in še, da je tudi vodovodar ali električar, če je treba. Tudi tako se želi vsaj malce oddolžiti družini, ki mu tako in drugače, strokovno in finančno, pomaga v karieri. Oče Rajko, tudi sam je bil kajtar, je glavni Tonijev trener, Toni pa, ko je pač doma, glavni očetov pomočnik pri delu in popravilih v hotelu. Toni se je v preteklosti šolal za ekonomskega tehnika, pel je tudi v osnovnošolskem pevskem zboru.
Trofejna kariera
Kajtanje je drag šport: kajt in padala (veliko, srednje veliko, srednje majhno in majhno) stanejo okoli 4000 evrov. Ime športa, ki je v svetu sila priljubljen, z njim se ukvarja nekaj milijonov ljudi, izvira iz angleške besede kite (izgovorjava kajt). Laično povedano: gre za vodno zmajarstvo na deski ali deskanje na vodi s pomočjo zmaja oz. padala, ki vleče deskarja po valovih. Začetki panoge segajo v 70. leta minulega stoletja. Kajtarji dosežejo hitrost do 40 vozlov.
»Brez take ekipe in takih staršev mi ne bi uspelo,« priznava, pomaga mu tudi zaposlitev v Slovenski policiji, katere uslužbenec je zavoljo izvrstnih mednarodnih rezultatov: leta 2022 je na Sardiniji postal tudi članski svetovni prvak, pred tem je bil trikrat mladinski prvak (v letih 2016, 2017 in 2018), leta 2018 pa je v Argentini na olimpijskih igrah mladih osvojil srebro.
