DIRKA PO SLOVENIJI
Tour de Pogi 2 je pod streho
Slovenski kolesarski zvezdnik v Pirenejih slavil drugo zaporedno zmago, do Pariza mora samo še ostati na kolesu.
Odpri galerijo
Nihče več ne more ujeti Tadeja Pogačarja. FOTO: Stephane Mahe/Reuters
Če kdo po 17. etapi še ni ponotranjil dejstva, da je Tadej Pogačar gospodar Toura 2021, ga je moral po 18., v kateri je slovenski šampion slavil drugo zaporedno etapno zmago in prednost pred drugouvrščenim Jonasom Vingegaardom povečal na neulovljivih 5:45. Mladec s Klanca pri Komendi je pred svojim drugim zmagoslavjem na Elizejskih poljanah, do Pariza mora samo še ostati na kolesu.
Dan na Touru je imel vesel slovenski konec, čeprav je imel žalosten začetek. Policija je zaradi suma uporabe prepovedanih sredstev v sredo ponoči izvedla racijo v hotelu ekipe Mateja Mohoriča Bahrain Victorious. »Občutek je nenavaden. Kot kolesar še nikoli nisem imel opravka z dopingom. Nisem se počutil neprijetno, ko so šli skozi vse moje stvari, zato ker nimam česa skrivati. Vseeno pa se mi zdi čudno, da v letu 2021 še vedno verjamejo, da počnemo kaj prepovedanega. Zato pa smo še bolj odločeni, da pokažemo, kaj zmoremo, da dirkamo tako, kot smo doslej, da prevzamemo nadzor nad dirko in skupnim vrstnim redom med ekipami. Bolj kot kadar koli smo osredotočeni na to zadnjo gorsko etapo in mislim, da bomo leteli,« je Mohorič dejal pred začetkom zadnje pirenejske preizkušnje in se res izstrelil iz starta.
Zmagovalec najdaljše, 7. etape je šel v pobeg in dobil izbrano družbo, svetovnega prvaka Juliana Alaphilippa, s katerim sta se družno lotila prve velike ovire, slovitega vzpona na Tourmalet. Vmes sta imela čas za klepet, v katerem sta ugotovila, da slaba minuta prednosti pred Pogačarjem in skupino kandidatov za mesta pod vrhom v skupnem seštevku ne bo dovolj, da bi se med seboj udarila za zmago.
Drugi ubežniki so ju ujeli že daleč pred vrhom 17,1 km dolgega klanca, kmalu ju je pogoltnila tudi glavnina, v kateri tokrat tempa niso narekovali Pogačarjevi pomočniki iz ekipe UAE, temveč kolesarji Ineosa, ki so imeli morda zadnjo pravo priložnost, da letos dosežejo etapno zmago. Ob tem pa so se znebili tudi najnevarnejšega tekmeca Richarda Carapaza v boju za 3. mesto v skupnem seštevku – Rigoberto Uran je omagal, tako kot dan prej na vzponu na Col du Portet.
Tourmaletu je sledil še zadnji zahtevnejši vzpon letošnje dirke na Luz Ardiden (13,3 km, 7,4 odstotka). Le osamljeni ubežnik David Gaudu je imel nekaj sekund prednosti pred Pogačarjevo skupino, ki je 9 km pred ciljem prišla na čelo dirke. Tempo so še naprej narekovali kolesarji Ineosa, vendar je slovenski as 5,5 km pred ciljem ocenil, da ni dovolj oster. V ospredje je poslal neumornega Poljaka Rafala Majko, 3,3 km pod vrhom pa ponovil vajo iz dneva poprej. Pogačar je pospešil, za seboj pa poleg Carapaza in Jonasa Vingegaarda potegnil še Seppa Kussa in Enrica Masa. Tokrat slovenski as ni vztrajal z napadi, počakal je na zadnji kilometer, kjer je spet poletel mimo tekmecev za svojo tretjo letošnjo zmago na Touru, skupno šesto na veliki pentlji in 28. v še ne triletni karieri med profesionalci.
»Bilo je super težko, že na Tourmaletu sem samo sledil kolesu pred sabo in se osredotočal na nadaljevanje, na zadnjem klancu pa sem dal vse od sebe, več nisem zmogel,« je v cilju povedal Pogačar, ki je zmogel več kot dovolj. Ker je osvojil zadnji vrh ekstra kategorije, je Woutu Poelsu slekel pikčasto majico.
Njegov izkupiček v nedeljo v Parizu bo, kot kaže, povsem enak kot lani – tri etapne zmage, rumena, bela in pikčasta majica.
Glede na to, da je tokrat tekmecem pokazal, da ni dedek Mraz, ki bi jim dajal darila, morda njegov lov na etapne zmage še ni končan. V 20. etapi (današnja 19. bo šprinterska) ima na voljo še vožnjo na čas, v kateri je zmagal že letos v 5. etapi in lani v 20.: »Ni nemogoče izgubiti šest minut v vožnji na čas, vendar sem pred njo samozavesten. To je disciplina, v kateri se vedno trudim po najboljših močeh.«
Dan na Touru je imel vesel slovenski konec, čeprav je imel žalosten začetek. Policija je zaradi suma uporabe prepovedanih sredstev v sredo ponoči izvedla racijo v hotelu ekipe Mateja Mohoriča Bahrain Victorious. »Občutek je nenavaden. Kot kolesar še nikoli nisem imel opravka z dopingom. Nisem se počutil neprijetno, ko so šli skozi vse moje stvari, zato ker nimam česa skrivati. Vseeno pa se mi zdi čudno, da v letu 2021 še vedno verjamejo, da počnemo kaj prepovedanega. Zato pa smo še bolj odločeni, da pokažemo, kaj zmoremo, da dirkamo tako, kot smo doslej, da prevzamemo nadzor nad dirko in skupnim vrstnim redom med ekipami. Bolj kot kadar koli smo osredotočeni na to zadnjo gorsko etapo in mislim, da bomo leteli,« je Mohorič dejal pred začetkom zadnje pirenejske preizkušnje in se res izstrelil iz starta.
Zmagovalec najdaljše, 7. etape je šel v pobeg in dobil izbrano družbo, svetovnega prvaka Juliana Alaphilippa, s katerim sta se družno lotila prve velike ovire, slovitega vzpona na Tourmalet. Vmes sta imela čas za klepet, v katerem sta ugotovila, da slaba minuta prednosti pred Pogačarjem in skupino kandidatov za mesta pod vrhom v skupnem seštevku ne bo dovolj, da bi se med seboj udarila za zmago.
Drugi ubežniki so ju ujeli že daleč pred vrhom 17,1 km dolgega klanca, kmalu ju je pogoltnila tudi glavnina, v kateri tokrat tempa niso narekovali Pogačarjevi pomočniki iz ekipe UAE, temveč kolesarji Ineosa, ki so imeli morda zadnjo pravo priložnost, da letos dosežejo etapno zmago. Ob tem pa so se znebili tudi najnevarnejšega tekmeca Richarda Carapaza v boju za 3. mesto v skupnem seštevku – Rigoberto Uran je omagal, tako kot dan prej na vzponu na Col du Portet.
Rumena, bela, pikčasta
Tourmaletu je sledil še zadnji zahtevnejši vzpon letošnje dirke na Luz Ardiden (13,3 km, 7,4 odstotka). Le osamljeni ubežnik David Gaudu je imel nekaj sekund prednosti pred Pogačarjevo skupino, ki je 9 km pred ciljem prišla na čelo dirke. Tempo so še naprej narekovali kolesarji Ineosa, vendar je slovenski as 5,5 km pred ciljem ocenil, da ni dovolj oster. V ospredje je poslal neumornega Poljaka Rafala Majko, 3,3 km pod vrhom pa ponovil vajo iz dneva poprej. Pogačar je pospešil, za seboj pa poleg Carapaza in Jonasa Vingegaarda potegnil še Seppa Kussa in Enrica Masa. Tokrat slovenski as ni vztrajal z napadi, počakal je na zadnji kilometer, kjer je spet poletel mimo tekmecev za svojo tretjo letošnjo zmago na Touru, skupno šesto na veliki pentlji in 28. v še ne triletni karieri med profesionalci.
»Bilo je super težko, že na Tourmaletu sem samo sledil kolesu pred sabo in se osredotočal na nadaljevanje, na zadnjem klancu pa sem dal vse od sebe, več nisem zmogel,« je v cilju povedal Pogačar, ki je zmogel več kot dovolj. Ker je osvojil zadnji vrh ekstra kategorije, je Woutu Poelsu slekel pikčasto majico.
Njegov izkupiček v nedeljo v Parizu bo, kot kaže, povsem enak kot lani – tri etapne zmage, rumena, bela in pikčasta majica.
Glede na to, da je tokrat tekmecem pokazal, da ni dedek Mraz, ki bi jim dajal darila, morda njegov lov na etapne zmage še ni končan. V 20. etapi (današnja 19. bo šprinterska) ima na voljo še vožnjo na čas, v kateri je zmagal že letos v 5. etapi in lani v 20.: »Ni nemogoče izgubiti šest minut v vožnji na čas, vendar sem pred njo samozavesten. To je disciplina, v kateri se vedno trudim po najboljših močeh.«
