Trdno ostajamo na koledarju, kot je dogovorjeno, do leta 2023
Srečo Vilar, prvi operativec Zlate lisice, je bil ob selitvi iz Maribora sprva potrt. Zdaj je vesel, saj je imela Slovenija v Kranjski Gori spet lepo smučarsko tekmo.
Odpri galerijo
Srečko Vilar je zelo zadovoljen s komunikacijo med Mariborom in Kranjsko Goro. FOTO: Tadej Regent
Pohorske lisičke nimajo miru. Iz leta v leto se jim v zadnjem trenutku ponavljajo nevšečnosti z vremenskimi razmerami, zato trepetajo glede usode svoje smučarske tekme. In tako kot pred dvema letoma so morali prireditelji to prestaviti iz Maribora v Kranjsko Goro. O tem kot tudi o prihodnosti tekmovanja, proračunu ter ugledu tekme pri mednarodni zvezi smo se pogovarjali s Srečem Vilarjem v vlogi generalnega sekretarja, prvim operativcem Zlate lisice.
Gospod Vilar, že dolgo v javnosti niste bili videti tako potrti kot pred dobrim tednom, ko je bilo jasno, da lisičke ne bodo mogle ostati v svojem pohorskem brlogu. Kako se zdaj ozirate na to selitev edine tekme alpskih smučark pri nas za svetovni pokal?
»Priznam, to je bil zame res šok. Za tekmo v Mariboru smo res vložili ogromno energije in ustvarjalnosti. Pa ne le pri poglavitnih tehničnih zadevah, torej pripravi proge, temveč tudi glede dogajanja v mestu. Ko si postavljen pred dejstvo o nujnosti prestavitve tekme, ti sprva ne more biti vseeno. Pri nas je Markus Mayr, prvi mož tehničnih disciplin ženskega svetovnega pokala pri mednarodni zvezi (FIS), opravil snežni nadzor, skupaj z njim smo ugibali o vremenskih razmerah v tednu prireditve. Edina napoved je bila, da – žal – ni zagotovila za regularno tekmo. Razočaranje je bilo hudo, a hitro se je bilo treba zbrati in brez zapletov prestaviti dogajanje na Gorenjsko.«
Kaj je bilo tisto, kar je bilo pravzaprav za vas in ustrezno pripravo proge najbolj moteče pri tej vremenski napovedi?
»Smučišče je bilo že nared, toda grozil je ta topel veter. To resda še ni tisti pravi fen, toda ko ti takšen jugozahodnik zapiha v hitrosti 100 kilometrov na uro in še več, se kot prireditelj pri priči znajdeš v hudih težavah. Predvsem nam ta veter ni dovoljeval dodatnega zasneževanja že obstoječe proge. In povrhu jo je začel uničevati. Količina snega se je iz dneva v dan zmanjševala, zapletalo bi se tudi s prihodom tekmovalk od postaje gondole do startne hišice, saj je bilo tudi tam dodatno zasneževanje že močno ogroženo.«
Pa vam je že prišlo na ušesa, kje bi lahko gostovale lisičke, če ne bi imele tekme na Slovenskem?
»Nobenih drugih opcij ni bilo! Tu ne gre za nikakršno barantanje. Dokler tekma ni odpovedana, ni nobenih drugih možnosti. V našem primeru pa je zgodba vendarle vsaj malce lažja, saj imamo uradno prijavljeno rezervno progo, to pa je ta kranjskogorska oz. bolj natančno podkorenska.«
Toda takšna selitev botruje zahtevnim nalogam, s katerimi se vam na mariborskem prizorišču ne bi bilo treba ukvarjati.
»Seveda. Najprej je bilo treba pristopiti k ustreznemu odnosu do žičničarjev, se pripraviti na tekmo z domačim ASK Kranjska Gora, se dogovoriti z lastniki zemlje, ki to seveda ponudijo pod določenimi pogoji. Vse pripada temeljem, brez katerih prireditve ne moreš prijaviti Upravni enoti Jesenice. To smo relativno hitro opravili, štiri dni pred tekmo smo imeli uspešno javno razpravo.«
Kaj pa namestitev, tudi tu ste se namreč srečali z zapleti, Kranjska Gora je pač v zimskem počitniškem času – ne glede na pomanjkanje snega – zasedena.
»Drži, pisali ste že, da v tem kraju ni proste postelje. In če pomislite, da smo na hitro potrebovali 250 postelj za neposredne udeležence tekme, torej smučarke, njihove trenerje, serviserje, zdravnike, je bilo treba res zavihati rokave in se temeljito lotiti iskanja ustreznih namestitev. Poskrbeti smo morali tudi za posameznike iz organizacijskega odbora, garače pri pripravi proge, poročevalce, goste. Pri vsem tem je šlo za hitre in racionalne odločitve, denimo z novinarskim središčem v Kranjski Gori in razglasitvijo takoj po tekmi v podkorenskem ciljnem prostoru. Večini športnic smo našli namestitev na Bledu.«
Ste ostali pri dosedanjem proračunu dobrega milijona evrov?
»Kajpak bomo morali opraviti še končni obračun, verjamem pa, da bo proračun takšen kot doslej – 1,1 milijona evrov.«
Pa se ne bojite, da bi vam pri mednarodni zvezi očitali že prepogoste selitve in zato tekmo nadomestili s katerim drugim prizoriščem, kjer so razmere za smučarsko tekmo najvišje ravni zdaj vendarle bolj ugodne kot na Pohorju?
»Morda bi se bal, če ne bi tako dobro in temeljito sodelovali z našimi partnerji v Kranjski Gori. Tudi tako se borimo za podporo v FIS, moram vam povedati, da nam ob vsem tem za letošnjo prireditev Peter Gerdol (direktor ženskega svetovnega pokala v alpskem smučanju, o. p.) ni pripisal črne pike, temveč je Zlato lisico označil z lepo zeleno kljukico. Zato še naprej ostajamo trdno na koledarju svetovnega pokala, kot je že prej dogovorjeno, do leta 2023.«
Kaj pa termin tekme – lisičke so se sprehajale po koledarju v različnih obdobjih zimske sezone, bi vam februar, tako kot imate prireditev zdaj, ustrezal tudi v prihodnje?
»Vedno smo startali na zadnje januarske dni, če ni šlo, smo se spogledovali s termini do sredine februarja. Res pa je, da se v zadnjem času z vremenom dogajajo čudne reči. Na višini je pogosto višja temperatura kot v dolini. A ne glede na vse: februar je ta mesec, na katerega bomo stavili tudi v prihodnje.«
Bodo vašo željo upoštevali na mednarodni zvezi?
»Ohranjamo ugled, pripadamo klubu 5, imamo ugledno tekmovanje, najstarejše za svetovni pokal v ženskem alpskem smučanju. Seveda pa se bomo morali še naprej truditi za utrjevanje in nadgrajevanje doslej doseženega.«
Toda obenem morate verjetno upati na uspešne nastope domačih reprezentantk. Zlasti podkorenska sobota je ob prav lepem plenu slovenskih lisičk botrovala vaši dobri volji, kajne?
»Prireditelj se vedno loti tekme zaradi dveh temeljnih razlogov: športnega uspeha domače reprezentance in odzivnosti prireditve. Pri slednji gre za promocijo, mesta, Pohorja, v tem primeru Zgornjesavske doline in seveda Slovenije. Če pa imaš uspešne smučarke, se je lažje pogovarjati s pokrovitelji, odgovornimi pri mednarodni zvezi. Na srečo smo imeli pogosto zelo viden pečat slovenskih reprezentantk, res pa je, da se nam je pojavil kar strah, kaj bo, ko ne bo več v smučini Tine Maze. Podobno se je zgodilo nazadnje Avstrijcem ob upokojitvi Marcela Hirscherja. Toda zdaj imamo spet zelo obetaven rod z odlično Meto Hrovat na čelu. Vidite, tudi njenih stopničk smo se tokrat veselili. In to je tisto, kar nam ob vsem trudu za konec predstavlja lepo nagrado.
Gospod Vilar, že dolgo v javnosti niste bili videti tako potrti kot pred dobrim tednom, ko je bilo jasno, da lisičke ne bodo mogle ostati v svojem pohorskem brlogu. Kako se zdaj ozirate na to selitev edine tekme alpskih smučark pri nas za svetovni pokal?
»Priznam, to je bil zame res šok. Za tekmo v Mariboru smo res vložili ogromno energije in ustvarjalnosti. Pa ne le pri poglavitnih tehničnih zadevah, torej pripravi proge, temveč tudi glede dogajanja v mestu. Ko si postavljen pred dejstvo o nujnosti prestavitve tekme, ti sprva ne more biti vseeno. Pri nas je Markus Mayr, prvi mož tehničnih disciplin ženskega svetovnega pokala pri mednarodni zvezi (FIS), opravil snežni nadzor, skupaj z njim smo ugibali o vremenskih razmerah v tednu prireditve. Edina napoved je bila, da – žal – ni zagotovila za regularno tekmo. Razočaranje je bilo hudo, a hitro se je bilo treba zbrati in brez zapletov prestaviti dogajanje na Gorenjsko.«
Kaj je bilo tisto, kar je bilo pravzaprav za vas in ustrezno pripravo proge najbolj moteče pri tej vremenski napovedi?
»Smučišče je bilo že nared, toda grozil je ta topel veter. To resda še ni tisti pravi fen, toda ko ti takšen jugozahodnik zapiha v hitrosti 100 kilometrov na uro in še več, se kot prireditelj pri priči znajdeš v hudih težavah. Predvsem nam ta veter ni dovoljeval dodatnega zasneževanja že obstoječe proge. In povrhu jo je začel uničevati. Količina snega se je iz dneva v dan zmanjševala, zapletalo bi se tudi s prihodom tekmovalk od postaje gondole do startne hišice, saj je bilo tudi tam dodatno zasneževanje že močno ogroženo.«
Pa vam je že prišlo na ušesa, kje bi lahko gostovale lisičke, če ne bi imele tekme na Slovenskem?
»Nobenih drugih opcij ni bilo! Tu ne gre za nikakršno barantanje. Dokler tekma ni odpovedana, ni nobenih drugih možnosti. V našem primeru pa je zgodba vendarle vsaj malce lažja, saj imamo uradno prijavljeno rezervno progo, to pa je ta kranjskogorska oz. bolj natančno podkorenska.«
Toda takšna selitev botruje zahtevnim nalogam, s katerimi se vam na mariborskem prizorišču ne bi bilo treba ukvarjati.
»Seveda. Najprej je bilo treba pristopiti k ustreznemu odnosu do žičničarjev, se pripraviti na tekmo z domačim ASK Kranjska Gora, se dogovoriti z lastniki zemlje, ki to seveda ponudijo pod določenimi pogoji. Vse pripada temeljem, brez katerih prireditve ne moreš prijaviti Upravni enoti Jesenice. To smo relativno hitro opravili, štiri dni pred tekmo smo imeli uspešno javno razpravo.«
Kaj pa namestitev, tudi tu ste se namreč srečali z zapleti, Kranjska Gora je pač v zimskem počitniškem času – ne glede na pomanjkanje snega – zasedena.
»Drži, pisali ste že, da v tem kraju ni proste postelje. In če pomislite, da smo na hitro potrebovali 250 postelj za neposredne udeležence tekme, torej smučarke, njihove trenerje, serviserje, zdravnike, je bilo treba res zavihati rokave in se temeljito lotiti iskanja ustreznih namestitev. Poskrbeti smo morali tudi za posameznike iz organizacijskega odbora, garače pri pripravi proge, poročevalce, goste. Pri vsem tem je šlo za hitre in racionalne odločitve, denimo z novinarskim središčem v Kranjski Gori in razglasitvijo takoj po tekmi v podkorenskem ciljnem prostoru. Večini športnic smo našli namestitev na Bledu.«
Ste ostali pri dosedanjem proračunu dobrega milijona evrov?
»Kajpak bomo morali opraviti še končni obračun, verjamem pa, da bo proračun takšen kot doslej – 1,1 milijona evrov.«
Pa se ne bojite, da bi vam pri mednarodni zvezi očitali že prepogoste selitve in zato tekmo nadomestili s katerim drugim prizoriščem, kjer so razmere za smučarsko tekmo najvišje ravni zdaj vendarle bolj ugodne kot na Pohorju?
»Morda bi se bal, če ne bi tako dobro in temeljito sodelovali z našimi partnerji v Kranjski Gori. Tudi tako se borimo za podporo v FIS, moram vam povedati, da nam ob vsem tem za letošnjo prireditev Peter Gerdol (direktor ženskega svetovnega pokala v alpskem smučanju, o. p.) ni pripisal črne pike, temveč je Zlato lisico označil z lepo zeleno kljukico. Zato še naprej ostajamo trdno na koledarju svetovnega pokala, kot je že prej dogovorjeno, do leta 2023.«
Kaj pa termin tekme – lisičke so se sprehajale po koledarju v različnih obdobjih zimske sezone, bi vam februar, tako kot imate prireditev zdaj, ustrezal tudi v prihodnje?
»Vedno smo startali na zadnje januarske dni, če ni šlo, smo se spogledovali s termini do sredine februarja. Res pa je, da se v zadnjem času z vremenom dogajajo čudne reči. Na višini je pogosto višja temperatura kot v dolini. A ne glede na vse: februar je ta mesec, na katerega bomo stavili tudi v prihodnje.«
Bodo vašo željo upoštevali na mednarodni zvezi?
»Ohranjamo ugled, pripadamo klubu 5, imamo ugledno tekmovanje, najstarejše za svetovni pokal v ženskem alpskem smučanju. Seveda pa se bomo morali še naprej truditi za utrjevanje in nadgrajevanje doslej doseženega.«
Toda obenem morate verjetno upati na uspešne nastope domačih reprezentantk. Zlasti podkorenska sobota je ob prav lepem plenu slovenskih lisičk botrovala vaši dobri volji, kajne?
»Prireditelj se vedno loti tekme zaradi dveh temeljnih razlogov: športnega uspeha domače reprezentance in odzivnosti prireditve. Pri slednji gre za promocijo, mesta, Pohorja, v tem primeru Zgornjesavske doline in seveda Slovenije. Če pa imaš uspešne smučarke, se je lažje pogovarjati s pokrovitelji, odgovornimi pri mednarodni zvezi. Na srečo smo imeli pogosto zelo viden pečat slovenskih reprezentantk, res pa je, da se nam je pojavil kar strah, kaj bo, ko ne bo več v smučini Tine Maze. Podobno se je zgodilo nazadnje Avstrijcem ob upokojitvi Marcela Hirscherja. Toda zdaj imamo spet zelo obetaven rod z odlično Meto Hrovat na čelu. Vidite, tudi njenih stopničk smo se tokrat veselili. In to je tisto, kar nam ob vsem trudu za konec predstavlja lepo nagrado.
