KOLAJNA
Trenutkov zmagoslavja mi nihče ne more povrniti
Marija Šestak o kolajni, ki jo je dobila z 12-letnim zamikom. »Moja športna pot je zdaj na papirju videti lepša«.
Odpri galerijo
Marija Šestak lahko zdaj reče, da je imela uspešno kariero. FOTO: S. V.
DOHA – Kolajne na atletskem svetovnem prvenstvu v Dohi je uradno osvojilo 43 držav (sem niso všteti dosežki ruskih tekmovalcev, ki so nastopali pod nevtralno zastavo), na odru za zmagovalce pa je stala tudi predstavnica 44. oz. 45. Namreč Slovenije, saj je Marija Šestak prejela bronasto odličje z 12-letnim zamikom, za rezultat v troskoku na SP 2007 v Osaki.
Kako gledate na odločitev mednarodne zveze, da na takšen način popravlja škodo?
»S tem se strinjam, a se tudi ne. Ne strinjam se zato, ker tistim, ki so bili pozitivni na dopinškem testu, ni treba vrniti kolajne in denarne nagrade, tako da v bistvu niso na slabšem. Veliko bolje bi bilo, če bi vsi dobitniki kolajn podpisali izjave, da bodo ob dopinškem prekršku vrnili odličje in denar, vse, kar so pridobili s tem dosežkom. To bi bilo edino pošteno. Po drugi strani pa je lepo, da so se odločili za takšno podeljevanje, zame še toliko lepše, ker delam na zvezi, rada pridem na takšno tekmovanje.«
A vse skupaj je bilo videti precej nenavadno, gledalca tako rekoč ni bilo nobenega, sami ste stali na odru, hitro je bilo vsega konec.
»Občutki gotovo niso takšni, kot bi bili, če bi dobila kolajno 2007., tega se ne da primerjati. Prav tega mi je najbolj žal, teh občutkov na podelitvi, ki mi jih nihče nikdar ne bo mogel povrniti. Športniki delamo leta in leta, da doživimo tistih nekaj trenutkov zmagoslavja. Žal tega ne bom nikdar doživela. Pogrešam tudi proslavljanje kolajne, ko prideš domov, zabave, tega pač ni, je pa lepše, kot da jo pošljejo po pošti.«
Dve leti je bilo že jasno, da je kolajna vaša. Ste v tem času razmislili, za kaj ste bili prikrajšani?
»Menim, da kar za veliko. Vse bi bilo drugače, saj bi že na svoji prvi veliki tekmi za Slovenijo osvojila kolajno. Bolj sproščena in samozavestna bi nadaljevala kariero. Povsem drugačen je občutek, če v karieri vseskozi nekaj loviš, kot denimo jaz kolajno na velikem tekmovanju na prostem. Če imaš to v žepu, je vse lažje, tudi s finančnega vidika bi bilo drugače. Bržčas bi bilo vse drugače, ne le kariera, tudi življenje na splošno.«
Gledate zdaj s tem bronom v žepu drugače na svojo kariero?
»Vsekakor. Kolajne v atletiki na prostem pač ne more osvojiti vsakdo. Saj sem osvojila kolajni v dvorani, kjer načeloma konkurenca sploh ni slabša, a sem si jo vedno želela tudi na prostem. Moja športna pot je zdaj na papirju videti lepša, lahko rečem, da sem imela uspešno kariero.«
Olimpijska zgodba je končana, v Pekingu so vas trije centimetri ločili od kolajne, s prvotnega 6. mesta ste napredovali na 4.
»V tem primeru pa je boljše, da sem tako malo za kolajno ostala naknadno. Če bi se mi to zgodilo v Pekingu, bi se lahko 'ustrelila'. Tudi 4. mesto je fino, ampak …«
To je edina tekma v ženskem troskoku, na kateri je bil skok prek 15 metrov dovolj le za 6. mesto. Kako gledate nanjo?
»Po tej tekmi so nas peljali na proslavo zlate kolajne Primoža Kozmusa. Ves čas sem bila malce zmedena. Ko sem prišla ob štirih zjutraj v sobo, sem se usedla in si rekla, ne morem verjeti, da sem preskočila 15 metrov, a se počutim prazno. Ne vem, kaj bi rekla za to tekmo. To je bil zame šok. Bila sem zadovoljna z rezultatom, dosegla sem državni rekord, rekla sem si, skočila si, kot znaš, druge so bile boljše, nimaš si kaj očitati.«
Kako gledate na odločitev mednarodne zveze, da na takšen način popravlja škodo?
»S tem se strinjam, a se tudi ne. Ne strinjam se zato, ker tistim, ki so bili pozitivni na dopinškem testu, ni treba vrniti kolajne in denarne nagrade, tako da v bistvu niso na slabšem. Veliko bolje bi bilo, če bi vsi dobitniki kolajn podpisali izjave, da bodo ob dopinškem prekršku vrnili odličje in denar, vse, kar so pridobili s tem dosežkom. To bi bilo edino pošteno. Po drugi strani pa je lepo, da so se odločili za takšno podeljevanje, zame še toliko lepše, ker delam na zvezi, rada pridem na takšno tekmovanje.«
A vse skupaj je bilo videti precej nenavadno, gledalca tako rekoč ni bilo nobenega, sami ste stali na odru, hitro je bilo vsega konec.
»Občutki gotovo niso takšni, kot bi bili, če bi dobila kolajno 2007., tega se ne da primerjati. Prav tega mi je najbolj žal, teh občutkov na podelitvi, ki mi jih nihče nikdar ne bo mogel povrniti. Športniki delamo leta in leta, da doživimo tistih nekaj trenutkov zmagoslavja. Žal tega ne bom nikdar doživela. Pogrešam tudi proslavljanje kolajne, ko prideš domov, zabave, tega pač ni, je pa lepše, kot da jo pošljejo po pošti.«
Dve leti je bilo že jasno, da je kolajna vaša. Ste v tem času razmislili, za kaj ste bili prikrajšani?
»Menim, da kar za veliko. Vse bi bilo drugače, saj bi že na svoji prvi veliki tekmi za Slovenijo osvojila kolajno. Bolj sproščena in samozavestna bi nadaljevala kariero. Povsem drugačen je občutek, če v karieri vseskozi nekaj loviš, kot denimo jaz kolajno na velikem tekmovanju na prostem. Če imaš to v žepu, je vse lažje, tudi s finančnega vidika bi bilo drugače. Bržčas bi bilo vse drugače, ne le kariera, tudi življenje na splošno.«
Gledate zdaj s tem bronom v žepu drugače na svojo kariero?
»Vsekakor. Kolajne v atletiki na prostem pač ne more osvojiti vsakdo. Saj sem osvojila kolajni v dvorani, kjer načeloma konkurenca sploh ni slabša, a sem si jo vedno želela tudi na prostem. Moja športna pot je zdaj na papirju videti lepša, lahko rečem, da sem imela uspešno kariero.«
Olimpijska zgodba je končana, v Pekingu so vas trije centimetri ločili od kolajne, s prvotnega 6. mesta ste napredovali na 4.
»V tem primeru pa je boljše, da sem tako malo za kolajno ostala naknadno. Če bi se mi to zgodilo v Pekingu, bi se lahko 'ustrelila'. Tudi 4. mesto je fino, ampak …«
To je edina tekma v ženskem troskoku, na kateri je bil skok prek 15 metrov dovolj le za 6. mesto. Kako gledate nanjo?
»Po tej tekmi so nas peljali na proslavo zlate kolajne Primoža Kozmusa. Ves čas sem bila malce zmedena. Ko sem prišla ob štirih zjutraj v sobo, sem se usedla in si rekla, ne morem verjeti, da sem preskočila 15 metrov, a se počutim prazno. Ne vem, kaj bi rekla za to tekmo. To je bil zame šok. Bila sem zadovoljna z rezultatom, dosegla sem državni rekord, rekla sem si, skočila si, kot znaš, druge so bile boljše, nimaš si kaj očitati.«
