Tudi največji zvezdniki so zgolj iz mesa in krvi

Od nekdaj so bile čustvene težave vrhunskih športnikov prepovedana (tabu) tema in še vedno je tako, vendarle se tudi sami dojemajo kot nekakšni nadljudje, a vse več je zvezdnikov, ki jim ni težko priznati, da so samo iz krvi in mesa. Morda je temu botrovala pandemija covida-19, ki je ustavila šport in akterjem omogočila, da so se zazrli vase in pozabili na nenehno pehanje za napredkom, rezultati, denarjem, slavo …

Tako je denimo nekdanji ameriški plavalec Michael Phelps, rekorder po številu osvojenih zlatih kolajn na olimpijskih igrah, razkril, kako se sooča s tesnobo in depresijo, ki mu včasih povzročita tudi samomorilske misli. Med koronskim zaprtjem je o svojih čustvenih stiskah na družabnem omrežju spregovorila tudi najboljša teniška igralka zadnjih dveh desetletij Serena Williams, ki se je pri 40 v Wimbledonu vrnila po letu dni odsotnosti.

Naomi Osaka je dala prednost duševnemu zdravju. FOTO: Pascal Rossignol, Reuters

Na zadnjih olimpijskih igrah v Tokiu je bil razvpit primer Simone Biles, največje zvezdnice v gimnastiki, ki so ji pripisovali zvrhan koš zlatih kolajn. Toda po kvalifikacijah je šokirala javnost z objavo na instagramu. »Na svojih plečih občutim vso težo tega sveta,« je zapisala Bilesova in se odpovedala skoraj vsem nastopom.

»Na prvo mesto postavljam svoje duševno zdravje. Drugače ne bi mogla uživati v športu in ne bi bila uspešna,« je med drugim priznala 25-letna Američanka, ki je v Tokiu osvojila le eno posamično kolajno, bronasto na gredi. Čeprav je imela iz Ria 2016 štiri zlate, je dejala, da ji ta največ pomeni, ker simbolizira njen boj za duševno zdravje in vztrajnost.«

Bilesova je pozneje priznala, da ji je pogum dala podobna odločitev japonske teniške ikone Naomi Osaka, ki se je zaradi prevelikega pritiska in pričakovanj javnosti umaknila z OP Francije le nekaj tednov prej. Najprej je zavrnila obvezno udeležbo na novinarski konferenci in dobila kazen, potem pa sporočila, da ne bo več igrala zaradi duševnih težav. Mnogi njeni kolegi so ji izrazili podporo, ker se je odprla in spregovorila. Sicer je potem nastopila na domačih OI, vendar ni bila kos pritisku in je izpadla v prvem krogu.

Ne gre samo navzgor in naprej

Tako Bilesova kot Osakova sta sprožili širšo razpravo o pomembnosti duševnega zdravja, mnogi športniki so pozdravili njuni potezi, da sta dali prednost zdravju pred rezultatom. Takšne sreče ni imela ameriška atletinja Madison Holleran, ki je leta 2014 pri 19 storila samomor. Zdelo se je, da svet leži pred njo, in to je mislila tudi sama. Bila je obsedena in zasvojena z napredkom; nič ni bilo dovolj dobro, bila je prepričana, da bo vse potekalo v eni smeri: vedno naprej, vedno bolje. Pa se je ustavilo in po skoku z garažne hiše se je ustavilo njeno življenje. Zdaj deluje po njej imenovana neprofitna fundacija, ki se ukvarja s preprečevanjem samomorov in pomočjo ljudem v stiski.

V kolektivnih panogah je problem še bolj zakoreninjen, v slačilnicah se o čustvenih težavah pač ne govori, ker naj bi bil to znak šibkosti. To je leta 2009 pahnilo čez rob nemškega nogometnega vratarja Roberta Enkeja, enega glavnih kandidatov, da bi v reprezentanci nasledil legendarnega Oliverja Kahna. Vrgel se je pod vlak. V slovenski reprezentanci so bile znane duševne težave najboljšega igralca Josipa Iličića, ki se je med covidom-19 soočil z depresijo in izpustil večino tekem za Atalanto. Slovenijo pa je nedavno pretresla vest, da je roko nase položil nekdanji reprezentant Goran Sanković ...

Dokićeva na robu

V svetu je pred kratkim odmevala izpoved nekdanje teniške zvezdnice Jelene Dokić, ki je priznala, da si je skoraj vzela življenje. Na instagramu je zapisala, kako se je počutila 28. aprila in objavila svojo fotografijo v solzah. »Skoraj sem skočila z balkona v 26. nadstropju. Nikdar ne bom pozabila tega dne. Vse je bilo medlo, vse temno. Nobena glasba, nobena fotografija nima smisla  ... samo solze, žalost, depresija, strah in bolečina. Zadnjih šest mesecev je bilo težkih. Samo jok. Vedno in povsod. Kadar sem bila v službi, sem se skrivala na stranišču, da me nihče ni videl. Doma med štirimi stenami pa je bilo najhuje,« je razkrila Avstralka srbskega rodu, ki je zbrala pogum in poiskala profesionalno pomoč.

»To mi je rešilo življenje,« je dodala zdaj trenerka in strokovna komentatorka, katere težave izvirajo iz otroštva, saj jo je fizično in psihično dolgo zlorabljal oče, o čemer priča njena avtobiografija iz leta 2017 z naslovom Nezlomljiva. »Verjamem v eno stvar: to, kar čutim, je v redu. V redu je, če sem žalostna. Pomembno je, da se borim naprej. To poskušam zdaj in me vleče naprej,« je Dokićeva dala najboljši nasvet vsem športnikom in športnicam, ki so se in se bodo znašli v položaju, iz katerega ne bodo našli izhoda. Glavno sporočilo je: depresija je kot vsaka druga ozdravljiva bolezen – ozdravljiva.