Tušak: Ljudje se sprašujejo, ali se Roglič dela norca iz celega sveta

V Sloveniji pred odločilnim sobotnim kronometrom in nedeljsko parado zmagovalcev dirke po Franciji že vlada prava kolesarska evforija. Ljudje pred televizijskimi zaslonu mrzlično stiskajo pesti za Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, nova velika športna junaka, ki uresničujeta neverjetne sanje o uspehu, ki se je za Slovence še pred nekaj leti zdel kot znanstvena fantastika.

O tem, kako Slovenci kar naenkrat dojemamo kolesarstvo, kaj pomeni ta slovenska nota v dvoboju za vrh in kakšne bitke v notranjosti bijejo kolesarji, smo se pogovarjali s športnim psihologom Matejem Tuškom.

​ Kar naenkrat smo Slovenci tudi kolesarstvo začeli množično spremljati in vemo vse o njem. Ima kolesarska evforija kakšno specifiko?
Seveda, saj doslej takšnih rezultatov nismo imeli. Zato tudi kolesarstva v takšni meri nismo poznali, vsaj ne v taki meri kot smučanje ali smučarske skoke. Ko se zgodi 'bum' rezultatov, naraste zanimanje za ta šport. Spomnimo se, tudi o smučarskem teku nismo vedeli veliko, dokler se niso začeli uspehi Petre Majdič. Vsakič, ko naš športnik doseže dobre rezultate, se poveča zanimanje in s tem tudi znanje o nekem športu. Prej nihče ni vedel, kako zgleda ekipno delo v kolesarstvu, zdaj pa skozi sledenje Touru ljudje spoznavajo, kaj pomeni kolesarski šport.

Zanimivo in koristno je tudi to, da je kolesarstvo zelo množično med rekreativci. Ko denimo smučarski skakalec naredi vrhunski rezultat, je to z vidika naše rekreativne mobilizacije precej manj atraktivno, zato ker – ne da ne bi želeli teči s smučmi, a nimamo snega. Na Norveškem je drugače, od ene do druge hiše lahko greš na smučeh, pri nas pa tega ni, oditi moraš na Pokljuko. Na kolo pa se lahko usedeš kjer koli in se odpelješ kamor koli. Zato je vrednost dosežka naših kolesarjev tudi z vidika mobilizacije rekreativnega športa precej večja kot v kakšnem drugem športu.
 

Preberite še: Kakšen boj, Slovenca ugnal le Superman​

Dosežek, ki se mu bližamo – (morda celo dvojna) zmaga na Tour de France, bi lahko bil tudi eden največjih v zgodovinskega slovenskega športa, glede na težo in odmevnost dogodka, kajne? Četudi se seveda športnih panog in uspehov ne da primerjati med seboj.
Nismo še zmagali, zato raje ne definirajmo vnaprej. V vsakem primeru gre za olimpijski šport, ki je razširjen povsod po svetu, v njem se vrti veliko denarja. Ne gre za šport, s katerim se ukvarja 10 držav, temveč praktično cel svet, zato ima enako konotacijo kot tisti najbolj razviti in priljubljeni. S tega vidika gre zato zagotovo za enega največjih dosežkov. A ob tem ne gre podcenjevati drugih uspehov denimo Tine Maze ali Petra Prevca. Biti svetovni prvak ali biti najboljši na svetu v kateri koli panogi, je izjemen dosežek.

Primož Roglič in Tadej Pogačar sta tekmeca, a hkrati zaveznika. FOTO: Stephane Mahe, Reuters

Kako vidite slovenski dvoboj Rogliča in Pogačarja? Imata eden zaradi drugega še toliko večji zagon?
Zagotovo je vse skupaj zanju prednost. Lahko vlečeta drug drugega, ko ostali kolesarji iz njunih ekip odpadejo. Med seboj se dobro poznata, v primerjavi z nekim tretjim kolesarjem sta seveda bolj povezana, vendar pa na koncu, kljub tej medsebojni podpori, ne bo milosti. To je tekmovanje. Vrhunski športniki so lahko izjemno tekmovalni drug do drugega, a to ne pomeni, da med seboj niso prijatelji in da si na koncu ne podajo rok. To je smisel sodobnega športa. Ljudje se med seboj družijo, se imajo radi, dobro delujejo skupaj, v trenutku borbe pa so seveda maksimalno osredotočeni na svoj uspeh in zmage ne želijo prepustiti komu drugemu. To ni nič slabega, gre za pozitivno sporočilo celemu svetu, da si lahko na tekmovalnem polju maksimalni nasprotnik, sicer pa prijatelj. To moč šport ima.

Vsi vidimo le hude telesne napore kolesarjev, kako pomembna pa je tudi psihološka kondicija, zlasti v tritedenskem tekmovanju?
Najprej, če nisi dovolj dobro telesno pripravljen, na vrhunskih tekmovanjih nimaš česa početi. Na koncu pa vedno odločajo tudi umirjenost, sproščenost, koncentracija, odpornost na bolečino, da ti stres ne pobere preveč energije. Psihološka pripravljenost je zaključek celotne priprave in uspeha, brez tega športnik težko doseže kaj velikega. Lahko mu kaj uspe v posamezni etapi, a dolgoročno, po treh tednih pripeljati dirko do cilja, to zahteva nekaj več.
 

Preberite še: Roglič-Pogačar manija: kako in za koliko do Pariza pozdravit junake​

Rogliča so po eni o etap malce provokativno vprašali tudi, ali lahko zagotovi, da je čist. Vemo, da je doping v kolesarstvu (bil) velika težava, pa vseeno – nekateri menijo, da so takšna vprašanje nespoštljiva do športnikov, kaj menite?
Lahko rečem, da ima danes kolesarstvo zaradi vseh teh slabih izkušenj iz preteklosti, najmočnejši sistem kontrole dopinga. Imajo krvne potne liste, kjer spremljajo ne le prisotnost neki substanc, temveč že vsa mogoča odstopanja od indikatorjev v krvi in urinu. Po mojih izkušnjah, nobena športna panoga ni tako podvržena temu. Doping je zato danes v kolesarstvu precej manjša težava kot je bila nekoč.

Sicer pa je treba vedeti, da je Roglič neverjetno hitro prišel do teh velikih uspehov, ljudje se sprašujejo, kako je to mogoče in ali si dela norca iz celega sveta. Drugi trenirajo vse življenje, on pa je v le nekaj letih prišel na vrh. Ampak to je vedno tako, za dobrim konjem se dviga prah, to je treba vzeti kot del športa in tudi neko priznanje, da je v tem trenutku zares dober.