Uničujoča pragmatizem in strah

S prvim neposrednim strelom proti celjskim vratom je Mihailo Perović dosegel svoj drugi letošnji gol za zmago nad Celjem (1:0) in Olimpijo zavihtel na vrh lestvice 1. SNL. Ljubljančani so bili v zadnji tekmi 25. kroga proti prvakom večji del dvoboja v podrejenem položaju tudi zaradi taktične preračunljivosti, ki jim je z manj tveganja prinesla, kar so želeli: prvo mesto in dve točki naskoka pred Mariborčani.

Pragmatizem ali dekadenca, taktična dovršenost ali strah pred tvegano ustvarjalnostjo, ali bolj enostavno, napadalna igra ali obrambna? To so vprašanja, ki sprožajo nelagodje. Olimpija je prva, a kdo bi si mislil, da se bo po odstavljenem Osiječanu brez igralskega porekla Dinu Skenderju, čigar nogometna filozofija je bila raje gol manj kot eden več, še kolcalo. Tako hudo resda še ni, ni pa prav daleč, ko bo tudi njegov naslednik Goran Stanković, kot Skender brez vidnejšega igralskega porekla, spoznal, da »cilj venomer ne upravičuje sredstva«.

Ampak takrat bo zanj že prepozno, tako kot se zdi, da je že za slovenski klubski nogomet, ki se spreminja v popolnoma nerentabilno prostočasno dejavnost. Še toliko bolj, ker se je s svojimi odločitvami povsem zapletel še desetletje evropsko uspešen prikrivalec »napačnih razvojnih odločitev« Maribor.


Niti v drugem delu sezone svetle izjeme v igralni podobi domžalskih nogometašev, ki so zbrali dve točki več od zeleno-belih (14:12) z napadalnejšim in predvsem vidno bolj tekaškim pristopom (večji ritmom), ne morejo skriti tega, kar je s svojo izzvano in jezno, a iskreno izjavo, da ne mislijo biti več ovce, že razkril trener Mure Ante Šimundža: da se slovenski klubi ali trenerji zatekajo k izrazito obrambni igri. Če tako meni trener, ki velja prej za konservativnejšega kot naprednejšega, potem se res velja zamisliti nad prihodnostjo lige in slovenskega klubskega nogometa.
Zakaj je prevladal strah (bojazljivost) nad pogumom (drznostjo), je več razlogov. Eden je pomanjkanje utrjevalca samozavesti denarja, drugi izrazito praktičen: slovenski igralci imajo težave z osnovnimi tehničnimi prvinami, ki že na tako slabih igriščih še bolj razgalijo pomanjkljivosti.

Ponovitev drugega najslabšega strelskega izkupička – sedem golov, še enega manj so dosegli v 15. kolu, trend pa se je nakazal že prejšnje kolo z osmimi goli – je še en kazalnik trenutne vrednosti 1. SNL in njene usmeritve. Zaščitni znak napačne smeri so tudi najboljši strelci: v Evropi ni močnejšega prvenstva, v katerem bi prvi strelec prvenstva po 25 kolih dosegel le 10 golov.

Niti tekmovalna izenačenost in vznemirljivost, ker zadnji lahko premaga prvega, ne bo spremenila ocene: prvak bo manj slab med slabimi.