Uroš Zorman nikogar ne bo pošiljal v pokoj
Uroš Zorman je na prvem velikem tekmovanju v vlogi selektorja slovenskih rokometašev debitiral s solidnim 10. mestom na 28. SP na Poljskem in Švedskem. Kot rojeni zmagovalec si je kajpak želel več, ampak tudi po zadnji tekmi s Črno goro v Krakovu je bil zadovoljen. Bolj kot na morebitne olimpijske kvalifikacije je bil ponosen na to, da mu je uspelo reprezentanco povleči iz blata in, kot se je izrazil, ji dati brco, ki jo bo porinila naprej.
Pridni fantje po navadi ne osvajajo lovorik, Slovenci se s Španci in Francozi niso stepli. Kako iz vaših fantov narediti »lumpe«, kakršen ste bili vi v igralskih časih?
»Seveda moraš biti včasih tudi malo 'žleht' in mislim, da se tudi oni počasi odpirajo. Karakterji prihajajo ven. Dejstvo je, da bomo morali najti še eno prestavo. Kar smo storili na Poljskem, ni nič veličastnega, a za nas je 10. mesto velika stvar. Potrebne bo malo analize, določene stvari bo treba popraviti. Določeni igralci so v velikih klubih, ampak se morajo vprašati, kakšne vloge imajo. Pri sebi morajo razčistiti, ali je bolje zamenjati okolje in postati voditelji, ali se sprijazniti z obrobnimi vlogami.«
Vemo, da je to letelo predvsem na mladega Domna Makuca iz Barcelone. Imeli ste tudi šest novincev. Eden od njih je bil Aleks Vlah, ki je bil najboljši strelec.
»Vesel sem za Vlaha; da je svoje predstave iz lige prvakov prenesel v reprezentanco. Imamo neko širino, na levi strani sta zadaj še Aleks Kavčič in Gašper Horvat, ki nista dobila priložnosti. Še vedno imamo Boruta Mačkovška, ki je odigral brilijantno prvenstvo v obrambi. Zaradi težav s koleni mu je manjkalo nekaj fizične pripravljenosti, da bi lahko igral v obe smeri. Je pa pokazal, da ima še vedno zelo dober strel iz skoka. Lahko pohvalim tudi Roka Ovnička, ki je pokazal svojo kakovost. Makuc se še vedno malo lovi in se bo moral dvigniti ter postati lider. Dean Bombač je bil skupaj z Juretom Dolencem vodja te ekipe. Blaž Janc je bil motor te reprezentance..«
Veselin Vujović je ob koncu velikih tekmovanj tarnal nad utrujenostjo, pred njim tudi Boris Denič. Vi ste sicer mlajši, pa vseeno, ste zdaj, ko je konec, izžeti?
»Utrujen sem, priznam. Vzel si bom nekaj dni prosto. Prvič sem na prvenstvu v tej vlogi in res je naporno. Ne bom rekel, da sem bil 24 ur na dan v rokometnem pogonu, kakšnih 17 ali 18 pa gotovo. Razmišljaš, analiziraš, tuhtaš, kje si ga polomil in kaj bi lahko spremenil.«
Se boste trudili zadržati vse igralce do konca olimpijskega cikla?
»Takšen je moj namen. Nikogar ne bom pošiljal v pokoj. Sam sem bil večkrat v takšnem položaju, da so me odpisali, pa sem šel še enkrat na olimpijske igre in osvojil ligo prvakov. Zame ni starih in mladih, so samo dobri in slabi. Kdor bo zdrav in v formi, bo dobrodošel. Starejšim igralcem sem to povedal, ker je najbolj pomembno, da oni to vedo. Dokler bo šlo, bo šlo, ko ne bo, ne bo. Vesel sem, ker so nekateri igralci v reprezentanci zato, ker sem jaz tukaj. Ekipni duh je najbolj pomemben. Ta nas je vrnil na rokometni zemljevid in ta nam bo prinesel še veliko dobrega.«
