Urša in Nika z novim mejnikom
Zdi se komaj verjetno, a je res: Slovenija se je prvi tekmovalni dan olimpijskih iger razveselila dveh kolajn, bera je že za uvod z zlatom Urše Bogataj in bronom Nike Križnar bolj žlahtna kot skupna na prejšnjih igrah pred štirimi leti v Južni Koreji. Obenem se v skakalnem taboru veselijo doslej prve zlate olimpijske kolajne! Športna panoga, ki je pri nas tako priljubljena in prepoznavna, je zdaj po zaslugi Bogatajeve, 26-letnice iz Briš pri Polhovem Gradcu, dosegla novi mejnik. Uršina najboljša prijateljica je zaokrožila veliki dan z bronom. Ko smo v pričakovanju premiere v posebnem pogovoru spraševali prav novo olimpijsko prvakinjo, je delovala sproščeno, zadovoljno glede občutkov na skakalnici, ostajala pa je skromna in ni obljubljala kolajne.
Nato je osvojila zlato, kar je med našimi zimskimi olimpijkami doslej doživela le nepozabna junakinja belih strmin Tina Maze. In prav tako kot Korošica nekoč v Sočiju, takrat celo dvakrat, je zdaj naša skakalka skočila visoko, ko so jo razglasili za zmagovalko in povabili na najvišjo stopničko prestižnega odra. »Nisem si tega predstavljala! Večkrat sem tudi v tej sezoni že poskusila zmagati, pa mi je vedno nekaj malega zmanjkalo: bodisi sem dobila slabe ocene bodisi je bila katera od tekmic boljša. In zdaj kar ne morem verjeti, da sva obe z Niko na olimpijskih stopničkah,« je po slovesni razglasitvi na stadionu poudarila nova olimpijska prvakinja.
Brez trdnega spanca
Zgodba dveh slovenskih junakinj, ob kateri sta bila kar v senci sicer prav spodobna nastopa Eme Klinec (5.) in Špele Rogelj (9.), povrhu pa tudi srebro Nemke Katharine Althaus, je res posebna. Gre za stalni sostanovalki na tekmah in pripravah ter povrhu najboljši prijateljici. V družbi slovenskih poročevalcev sta se skupaj smejali, objemali druga drugo, vedno znova poudarjali izjemen ekipni duh, prepleten z njunim medsebojnim prijateljstvom. Povrhu je Nikin brat Sandi fant nove olimpijske prvakinje, zgodba je res izjemna, ni si težko predstavljati skupnega veselja po vrnitvi obeh skakalk z olimpijskih iger v domovino. »Spomnim se, kako sva jokali od sreče, ko sva bili skupaj na stopničkah v poletnem grand prixu, zdaj je to tukaj še bolj veličastno,« ni skrivala sreče zlata Urša ter poskusila zbrati misli ob spominu na to napeto prvo tekmo skakalnega sporeda: »Ko sem v prvi seriji dosegla rekordno daljavo naprave (108 m, o. p.), sem se očitno sprostila. Takrat sem si le dejala: rekord imam, zdaj pa naj bo, kar pač bo.« Pred to sanjsko dvojico je še mešana ekipna tekma, kjer bo slovenski tabor vnovič napadel stopničke. »Tako je, ni še konec. Dajmo zablesteti do konca,« je bila odločna in dodala: »Lahko bi kresnili še tam kolajno, če se lahko izrazim takole po domače.« Sicer pa slovenski junakinji dve noči pred to sanjsko tekmo nista uživali v prav trdnem spancu. »Pa kaj potem, adrenalin naj naju kar drži do te ponedeljkove tekme,« sta omenili v en glas in ob tem dejali, da se bosta veselili odhoda domov. Lepo bo deliti čustva sreče z najbližjimi, za začetek pač prek videoklica. S spominom na dan olimpijske bere, kot je v slovenskih smučarskih skokih še ni bilo.
