Uspeh bi si zaslužil večji kos pogače

Čez dolgo in za konec prav napeto domačo klubsko hokejsko sezono je padel zastor. Novi naslov prvakov so po izjemnem boju in petih finalnih tekmah osvojili Jeseničani, s 3:2 v zmagah proti Olimpiji in za konec prav tako z izidom zadnjega dvoboja s 3:2 (0:2, 1:0, 1:0 – 1:0).


Gol odločitve je v podaljšku zabil mladi branilec Bine Mašič, nad katerim je bil navdušen tudi njegov starejši kolega Andrej Tavželj. S slednjim, sicer kapetanom železarjev, smo se pogovarjali po 13. jeseniškem naslovu v samostojni Sloveniji oz. 36. v bogati zgodovini tega hokejskega mesta.

Andrej, kakšen je zdaj pogled na zares napeto in za igralce zahtevno serijo v letošnji končnici?
»Ko se zdaj ozrem, mi je kar težko razumeti, zakaj smo v igri tako nihali. Poglejte, začeli smo spodbudno, na tretji tekmi finala igrali najbolje v tej končnici, pa potem doma podrli vse, kar smo si prej priigrali. Peta tekma je bila sploh posebna!«

Začeli ste jo presenetljivo slabo, kazalo je na gladko zmago Ljubljančanov, kajne?
»Olimpija je imela v prvi tretjini še veliko moči, prisilila nas je k številnim napakam. Takrat smo bili kar izgubljeni, očitno si je vsak med nami naložil preveč pritiska. To je pač finale državnega prvenstva, v katerem ne igraš vsak dan, sploh za mlade fante v našem moštvu je bil poseben dogodek. Toda pozneje smo začutili, da še ni šlo vse po zlu: odigrali smo najboljšo drugo tretjino v tej seriji. Pozneje smo pristopili k igri z razmišljanjem, da nimamo več česa izgubiti.«

Verjetno je bil ključen tudi dogovor v slačilnici po porazni uvodni tretjini?
»Morali smo si ohladiti glave, vedeli smo, da moramo vložiti precej več energije za uresničevanje svojega cilja. Navijačev pač ni bilo v dvorani, da bi nam oni pomagali s svojo energijo, dejansko smo sami morali storiti zasuk. Ko se je takrat dvignil naš prvi napad, se je tehtnica začela prevešati na našo stran. Občutili smo, da tekmeci pred 3. tretjino popuščajo.«

Toda obenem so vas v zadnji minuti, dveh rednega dela tekme močno stisnili ...
»Zgodi se, drži. Ko imaš takšnega vratarja, kot imamo mi Žana Usa, si lahko malo več dovoliš. Takrat smo zdržali, v podaljšek pa pridrsali prav sproščeno. Nato pa je Bine uprizoril podobno mojstrovino kot na tekmi z Asiagom. Res je zelo obetaven hokejist, na koncu smo zdaj prav po njegovem golu vsi v jeseniških dresih presrečni z našimi številnimi privrženci. Žal mi je le za alpsko ligo. Kar smo dosegli zdaj, bi lahko že pred tremi tedni ...«

Kaj državni naslov pomeni za prihodnost Jesenic, bodo vendarle postale bolj enotne?
»Motijo me naše zdrahe, dolgo sem že v hokeju in ne morem se izogniti razmišljanju o tem. Prav hudo mi je. V slehernem normalnem okolju, da ne rečem športni državi, bi takšen uspeh, kot smo ga mi zdaj uprizorili na ledeni ploskvi, za konec v dvorani naših tekmecev, nagradili z večjim kosom pogače. Dobro poznam težave na Jesenicah, in dokler se ne bomo poenotili, se bomo ne glede na izide in tako lep finale vrteli v začaranem krogu.«