Uspeh na ledu pred 10 leti zameglil zaplete v zakulisju
Na današnji dan leta 2010 se je v Tivoliju začelo SP skupine B v hokeju. Selekcija Johna Harringtona je zmagala, a Američan je moral oditi.
Odpri galerijo
Tomaž Razingar, kapetan slovenske reprezentance, se je na SP skupine B 2010 takole razveselil vrnitve v elitni razred. FOTO: Tomi Lombar
V tej pomladi ljubitelji športa pogrešajo velike predstave, tako tudi svetovno prvenstvo v hokeju. Konec aprila bi morali risi v Ljubljani loviti novi vizum elitnega razreda, pa tega zdaj ne bo. Pred natanko desetimi leti, 17. aprila 2010, se je v dvorani Tivoli začelo tekmovanje, na katerem si je pozneje Slovenija priborila uvrstitev v najvišji svetovni razred, četudi je bilo takrat v zakulisju reprezentance precej vroče ...
Ljubljanski izziv risov je ponujal konkurenco Poljske, Velike Britanije, Hrvaške, Južne Koreje in Madžarske. Pravzaprav podobne družbe tistih iz zadnjih let na tej ravni tekmovanja, zadnja med omenjenimi reprezentancami sploh postaja že tradicionalna tekmica slovenske vrste, tudi letos bi bila, če bi se čez poldrugi teden, kot je bilo sprva načrtovano, v Tivoliju začelo prvenstvo skupine B 2020.
Prav z vzhodnimi sosedi so pred desetimi leti risi v do vrha polni dvorani igrali tekmo odločitve za napredovanje, jo premagali s 4:1 (Rok Tičar 2, Aleš Kranjc, Jan Muršak) in sploh bili takrat za razred boljši od tekmecev (v strelih 36:15), ki pa jih je sredi Ljubljane spodbujalo 1500 ognjevitih privržencev. Na te smo se večkrat spomnili tudi v prejšnjih mesecih, ko so prav iz Madžarske, zdaj še bolj športno vznesene kot pred desetletjem, prihajale novice o razprodanih vstopnicah za letošnji tivolski dogodek.
Bežen pogled na to zanesljivo sklepno predstavo bi lahko zameglil podobo takrat prav zahtevne poti k prvemu mestu. O kakovosti prihajajočega novega vala slovenskih risov z Janom Muršakom, Janom Urbasom, Žigo Jegličem, Rokom Tičarjem ni bilo nobenega dvoma, toda enotne zmagovalne miselnosti selektorja Johna Harringtona in njegovega prvega sodelavca Danyja Gelinasa zlasti z izkušenejšim delom moštva takrat ni bilo zaznati.
Način vodenja ameriškega stratega je namreč vzbujal številne pomisleke že eno leto prej, ko je Slovenija slabo igrala na olimpijskem kvalifikacijskem turnirju v Hannovru, kjer konkurenca (Nemčija, Avstrija, Japonska) še zdaleč ni bila tako ostra kot pozneje za Soči 2014 in Pjongčang 2018, zgodba se je podrla tudi v skupini B 2009 v Litvi. Oba trenerja sta se namreč zlahka odrekla navzočnosti nekaterih dolgoletnih reprezentantov ne upoštevajoč, da v Sloveniji le ni pretirane izbire kakovostnih hokejistov.
Tako so že pred prvenstvom risi ostali brez Iva Jana, Eda Terglava, Roka Pajiča in Mitje Robarja, drugi dan tekmovanja je iz slačilnice odkorakal udarni vratar Robert Kristan. Uradno zaradi viroze, jasno pa je bilo, da v vrhu reprezentance vre. Toda na koncu je moštvo le opravilo svojo nalogo, odmevale so izjave kapetana Tomaža Razingarja o enotnosti v slačilnici in ponosu ob zmagi 23 državljanov Slovenije, na dlani je bilo, da bo jesen prinesla spremembo. Tako je bila ena prvih potez Matjaža Rakovca, novega predsednika HZS po slovesu Nestla Aljančiča, zamenjava selektorja. Na naslednjem SP, maja 2011 v Bratislavi, je rise vodil Matjaž Kopitar.
Ljubljanski izziv risov je ponujal konkurenco Poljske, Velike Britanije, Hrvaške, Južne Koreje in Madžarske. Pravzaprav podobne družbe tistih iz zadnjih let na tej ravni tekmovanja, zadnja med omenjenimi reprezentancami sploh postaja že tradicionalna tekmica slovenske vrste, tudi letos bi bila, če bi se čez poldrugi teden, kot je bilo sprva načrtovano, v Tivoliju začelo prvenstvo skupine B 2020.
Prav z vzhodnimi sosedi so pred desetimi leti risi v do vrha polni dvorani igrali tekmo odločitve za napredovanje, jo premagali s 4:1 (Rok Tičar 2, Aleš Kranjc, Jan Muršak) in sploh bili takrat za razred boljši od tekmecev (v strelih 36:15), ki pa jih je sredi Ljubljane spodbujalo 1500 ognjevitih privržencev. Na te smo se večkrat spomnili tudi v prejšnjih mesecih, ko so prav iz Madžarske, zdaj še bolj športno vznesene kot pred desetletjem, prihajale novice o razprodanih vstopnicah za letošnji tivolski dogodek.
Odkorakal zaradi viroze
Bežen pogled na to zanesljivo sklepno predstavo bi lahko zameglil podobo takrat prav zahtevne poti k prvemu mestu. O kakovosti prihajajočega novega vala slovenskih risov z Janom Muršakom, Janom Urbasom, Žigo Jegličem, Rokom Tičarjem ni bilo nobenega dvoma, toda enotne zmagovalne miselnosti selektorja Johna Harringtona in njegovega prvega sodelavca Danyja Gelinasa zlasti z izkušenejšim delom moštva takrat ni bilo zaznati.
Način vodenja ameriškega stratega je namreč vzbujal številne pomisleke že eno leto prej, ko je Slovenija slabo igrala na olimpijskem kvalifikacijskem turnirju v Hannovru, kjer konkurenca (Nemčija, Avstrija, Japonska) še zdaleč ni bila tako ostra kot pozneje za Soči 2014 in Pjongčang 2018, zgodba se je podrla tudi v skupini B 2009 v Litvi. Oba trenerja sta se namreč zlahka odrekla navzočnosti nekaterih dolgoletnih reprezentantov ne upoštevajoč, da v Sloveniji le ni pretirane izbire kakovostnih hokejistov.
Tako so že pred prvenstvom risi ostali brez Iva Jana, Eda Terglava, Roka Pajiča in Mitje Robarja, drugi dan tekmovanja je iz slačilnice odkorakal udarni vratar Robert Kristan. Uradno zaradi viroze, jasno pa je bilo, da v vrhu reprezentance vre. Toda na koncu je moštvo le opravilo svojo nalogo, odmevale so izjave kapetana Tomaža Razingarja o enotnosti v slačilnici in ponosu ob zmagi 23 državljanov Slovenije, na dlani je bilo, da bo jesen prinesla spremembo. Tako je bila ena prvih potez Matjaža Rakovca, novega predsednika HZS po slovesu Nestla Aljančiča, zamenjava selektorja. Na naslednjem SP, maja 2011 v Bratislavi, je rise vodil Matjaž Kopitar.
