Uspešna asistenca osreči dva
Na mladih svet stoji, drži. Da nam Španci pomagajo razvijati našo košarkarsko mladino, tudi. Da v Madridu odrašča izvrstni organizator igre, 21-letni Žiga Samar, pa je še kako res. S stanovitnimi in dobrimi igrami med špansko klubsko elito si je prislužil vpoklic selektorja Aleksandra Sekulića, ki v teh dneh z varovanci na Obali pili formo za tekmi kvalifikacij za SP 2023, s Finci se bomo merili v petek v gosteh, v ponedeljek bo revanšo gostila koprska Bonifika.
»Ko sem se vračal s tekme proti Gran Canarii, sem izvedel, da sem povabljen na reprezentančne priprave. Bil sem vesel, počaščen. To je res super stvar in hkrati občutek, da sem prišel do tega, kar sem si ves čas želel. Za prvi vpoklic v člansko izbrano vrsto so mi čestitali tudi v klubu,« pove Žiga, po rodu z Jesenic, kjer je treniral hokej in tenis. »Ko sem v pol leta prebolel tri angine, je oče dejal, da ne bom več treniral hokeja,« se Žiga spominja, kako je bilo. Vmes je treniral še tenis, potem pa stopil v očetovo vlogo (oče Primož je bil izvrsten košarkar Krke) in se zapisal košarki. Začel je na Jesenicah, nadaljeval leto dni pri ljubljanski Olimpiji, od tam se je leta 2017 preselil k madridskemu Realu. Z njim je postal mladinski državni prvak in bil najkoristnejši igralec finala, s kraljevim klubom je osvojil tudi mladinsko evroligo.
»Selitev v Madrid je bila lažja, saj sem imel vmesno postajo. Z Jesenic sem šel k Olimpiji in se naučil, da sem med tednom sam, da ob meni ni družine,« se spominja prve sezone, ko ga ni bilo na Gorenjskem. Zdaj je že peto leto zdoma, ostal je v Madridu, le menjal je klub.
Energetski doprinos
Od leta 2019 je član prvoligaša Fuenlabrade, s katero je sklenil štiriletno pogodbo. V tej sezoni je v španski ligi zbral 17 nastopov, 14 tekem je začel v prvi peterki. Sezone ni začel ravno najbolje: najprej si je poškodoval sredinec desne roke, moral je celo na operacijo, potem je imel še težave s hrbtom.
»Po poškodbah sem se uspešno vrnil, predvsem sem željan dokazovanja, pa tudi bolje sem pripravljen. Sem pa tudi hvaležen klubu, ki mi zaupa in me podpira. Kljub poškodbi na moje mesto niso pripeljali zamenjave. Verjeli so vame, zato mi je zdaj precej lažje. Sprva je bilo mišljeno, da se bom bolj posvečal obrambnim nalogam, skozi sezono pa sem pridobil samozavest v napadu. Sicer najraje podajam, ker asistenca ne osreči le enega igralca, temveč dva,« pravi Žiga, danes je pri 197 centimetrih višine.
»Tu sem, da reprezentanci pomagam s svojo energijo in pravim odnosom. Da dam svoj maksimum, začenši na treningu. In da pripomorem k zmagama,« Samar o tem, kaj lahko da slovenski izbrani vrsti. »Mislim, da sem v dobri formi. Se pa zavedam, da se klubska in reprezentančna košarka razlikujeta. V reprezentanci je tako, da se igralci iz različnih klubov kar se da hitro prilagajamo na sistem, časa pa ni veliko,« nadaljuje Samar, ki ima tudi mlajšega brata Matijo, ki prav tako igra za Fuenlabrado, je član druge ekipe. Žiga se ob košarki tudi pridno uči, je študent 1. letnika kranjske fakultete za organizacijske vede.
