Uspešno reševanje vojaka Urha

Reševanje vojaka Urha je uspelo, rokometni vratar Urh Kastelic je včeraj prišel iz Egipta v Ljubljano. S koronskim sotrpinom Tilnom Kodrinom se bosta v zgodovino turizma v Kairu zapisala kot prva, ki sta tam preživela deset dni, a piramid nista videla ...

Njuna puščavska saga se je končala, Kastelic je danes zjutraj že odpotoval v Nemčijo, kjer igra za Göppingen, Kodrin se je pridružil reprezentanci, ki nadaljuje najbolj čudno svetovno prvenstvo. »Vesel sem bil, ker sem še ravno pravi čas premagal koronavirus in sem lahko šel zraven. V Aleksandriji je bil PCR-test pri naju s Kodrinom pozitiven. Oba sva bila dva dni zaprta vsak v svoji sobi, nakar je prišel rešilec in naju odpeljal 300 km stran,« je začetek zgodbe opisal Kastelic.

Ni mogel slutiti, kako se bo razvijalo naprej. »Rekli so, da naju bodo poslali na preiskave, a zaprli so naju v neko staro hišo. To je bila katastrofa, vsak je moral biti v svojem nadstropju, ni bilo interneta, tudi tople vode ne. Nekako se nama je uspelo javiti reprezentančnemu direktorju Urošu Mohoriču, ta pa je ukrepal. Odpeljali so naju v hotel v Kairu, ki je bil dober, ampak tam sva bila zaprta in nihče nama ni nič povedal. V nedeljo sva opravila prvi test in bila negativna, v torek pa drugega in pri meni se je zapletlo, test je bil nejasen, niti pozitiven niti negativen. Čakati bi moral spet pet dni, odločili smo se, da grem domov,« je Kastelic za las ušel novi karanteni.

Okužena Lah in Sok

Zadnjih dni v hotelu ni preživel sam. »Okužena sta tudi naša sodnika David Sok in Bojan Lah, bili smo skupaj. Zanju je dobro, da sta izolirana. A jaz sem že prebolel bolezen in bil popolnoma zdrav zaprt v sobi. V Egiptu slabo govorijo angleško, zdravnike sprašuješ, a ti nihče ne zna nič povedati. Vsak dan upaš, da boš šel jutri domov, toda ta jutri ne pride,« so se ure kot dnevi vlekle mlademu športniku.

S Kodrinom med izolacijo nista stala križemrok. Prepričala sta osebje, da jima je priskrbelo uteži, in v sobi sta si uredila mini fitnes. »Na televiziji so bili samo trije programi, tekem Slovenije pa niso prenašali. Internetna povezava je bila slaba. Klicala sva prijatelje v Slovenijo, da so nama povedali, kako so naši igrali,« sta komunikacijske ovire preskakovala slovenska Indiani Jonesa.

Cesta kot vlak smrti

Če lahko najde kaj dobrega v slabem, je s Tilnom vzpostavil skoraj bratski odnos ... »Mogoče je najbolj zanimiva izkušnja, ko so naju z rešilcem peljali v Kairo, kjer živi 20 milijonov ljudi, promet pa deluje po zakonu močnejšega. Sprva se nisem pripasal, v drugo sem se dvojno. Bilo je grozno,« se je kot na vlaku smrti počutil Krčan in dodal še bolj bizarno zgodbo: »Ko me je šofer peljal na letališče, se je izgubil in kar sredi avtoceste ustavil avto ter spraševal za smer. Vzel sem njegov telefon in mu prižgal navigacijo, da sva naposled našla pot.«

V desetih dneh ni videl piramid, sfinge ... »Spoznal sem samo pot od Kaira do Aleksandrije. Ob njej pa res vidiš, kako ubogi so ti ljudje, čista revščina. Zdaj na vse skupaj gledam kot na neko novo izkušnjo, vmes pa sva bila nekajkrat na robu živčnega zloma.«