V Beogradu si Đoković ne želi veselice

Ni jih malo med navadnimi smrtniki, ki se zmrdujejo nad serijskimi zmagovalci v športnih arenah. Pa naj si gre nekoč za Ingemarja Stenmarka in Michaela Schumacherja ali pa v sedanji dobi za Rafaela Nadala na pariškem teniškem pesku ter zdaj Novaka Đokovića v že kar njegovem Melbournu. Toda zlasti med tistimi, ki poznajo zakonitosti športa in napore k poti na vrh, je veliko tistih z globokim spoštovanjem do omenjenih asov. Zato tudi srbski teniški zvezdnik prejema za zvrhan koš čestitk of vsepovsod.

Uradno tudi od svojih dveh največjih tekmecev zadnjih 15 let, omenjenega Nadala ter velikega švicarskega športnika Rogerja Federerja. Oba seveda še kako dobro vesta, koliko odrekanja, samodiscipline, vztrajnosti zahteva tenis na tej najvišji ravni, zato sta se seveda tudi priklonila šampionu odprtega prvenstva Avstralije 2023. Švicar zdaj že iz ležalnika športne upokojitve spremlja podvige šest let mlajšega Beograjčana, Španec ostaja z njim v boju za vladarsko žezlo v tako cenjenih lovorikah za grand slam. Đoković se je z njim na to avstralsko nedeljo izenačil, oba jih imata zdaj po 22, Federer je ostal pri številki 20.

In pri slehernem od te velike trojice je poglavje kakšne življenjske in športne zgodba prav posebno. Kot pač pritiče šampionom najvišje ravni. In tako se je zdajšnji junak uvodnega turnirja sezone za grand slam nenehno moral soočati tudi s spominom na lanski Melbourne. Tudi takrat je bil namreč v globalnem središču pozornosti, a ne zavoljo sijajnih predstav na igrišču, temveč ob zapletu glede prihoda v Avstralijo brez potrdila o cepljenju proti koronavirusu. In namesto da bi igral, je nekaj dni preživel v azilnem prebivališču, nakar se je vrnil v Evropo ter domači Beograd.

Zdaj bo seveda njegova vrnitev v domovino povsem drugačna, prišel bo kot zmagovalec lepega finala z vzhajajočim grškim asom Stefanosom Tsitsipasom in svojim že 10. naslovom najboljšega na odprtem prvenstvu Avstralije. Pričakovati je seveda, da mu bodo tako kot pogosto v preteklosti – in podobno kot rojakom iz odbojkarskih ali vaterpolskih vrst – pripravili veličasten sprejem, Toda sam je v pogovoru s srbskimi poročevalci dan po velikem zmagoslavju dejal: »Kot vem, tokrat tistega klasičnega velikega sprejema v domačem mestu ne bo. Imeli smo ga že večkrat in res menim, da je zdaj takšnega proslavljanja dovolj. Ne vem pa, kaj glede organizacije slavja nameravajo moji starši. Večkrat so me že presenetili ...«

Iz športnega zornega kota so sicer Đokovićevi dosežki fenomenalni. Nikakor ni več med najmlajšimi v pisani teniški karavani, pa sta njegovi telesna in psihična pripravljenost na najvišji možni ravni. Nad njim ne skriva navdušenja niti trener Goran Ivanišević, nekoč tudi sam vrhunski teniški igralec in tisti nepozabni zmagovalec Wimbledona 2001. Zlasti je očaran nad tem, kako navzlic poškodbam Srb ostaja zbran in v trenutkih, ko bi večina drugih prekinila nastop ter predala zmago tekmecu, na igrišču vztraja do zadnjega ...