V NK Celje usmerjeni le v ligo prvakov
Valerij Kolotilo, prvi mož NK Celje, je na dobri poti, da bo po Milanu Mandariću in Adamu Deliusu dopolnil seznam tujih predsednikov, tujcev in vlagateljev, ki so osvojili naslov slovenskega nogometnega prvaka. V četrti sezoni v našem klubskem nogometu, tretji uradni po vlogi generalnega direktorja in prvi v predsedniški funkciji, je ukrajinsko-ruski poslovnež še nekoliko previden in nezaupljiv, a tekmovalen, odločen, ambiciozen in odkrit. »En naslov prvaka že imam,« je opozoril 54-letni Moskovčan s stalnim prebivališčem v Celju.
Letos Celje nima denarnih težav. Prepričljivo je na vrhu lestvice, naslov bi se mu lahko izmuznil zgolj po naključju, ali kot pravijo tekmeci, šampionsko zvezdico lahko zapravijo le Celjani sami.
»Pred nami je še trda bitka. Smo kakovostni, smo najboljši in premagamo se lahko le sami. Toda imamo še veliko rezerve. V pomlad bomo šli z ambicijo in filozofijo, ki jo želim utrditi na vseh ravneh kluba – od trenerjev in igralcev do uslužbencev – z razmišljanjem, da se bomo uvrstili v ligo prvakov. Preboj v skupinski del najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja je naš cilj.«
Preuranjen, drzen ali premišljen?
»Osredotočiti se moramo izključno na ta cilj, ker se v nogometu ne more čakati. Ne potrebujemo čakanja, imamo vse, kar potrebujemo. Imamo izkušnje iz vseh tekmovanj, imamo trenerski strokovni štab, ki je že sodeloval v ligi prvakov tako na igralski kot trenerski ravni, igralce, ki so sicer mladi, a najboljši v Sloveniji – Žana Karničnika, Marka Zabukovnika, Tamara Svetlina, Davida Zeca, še mlajša Nina Milića in Nejca Ajhmajerja, vrnil se je Aljoša Matko. Gregor Bajde je že igral v ligi prvakov, še deset drugih ima izkušnje iz evropskih klubskih tekmovanj, Mario Kvesić, ki je z Matkom močan spomladanski adut in zaradi zdravstvenih težav dolžnik, je igral v finalu azijske lige prvakov. Klub je v nenehnem razvoju in organizacijsko napreduje, je stabilen, kakor tudi okolje. To je osnova za ligo prvakov.«
Celje ima tudi finančno stabilnost in več denarja kot tekmeci, zaradi česar vam zavidajo.
»V Sloveniji je denar posebno poglavje. Ker smo tujci, je vse takoj dražje za 20 odstotkov. Kar zadeva zavidanje, kot poslovnež izhajam iz tega, da je sramota, če pri 50 letih nimaš denarja. Pri tem mislim izključno na poslovneža. Tako razmišljam, ker so ljudje predvsem umetniki, ki jih denar ne zanima. A so ustvarjalni in uspešni. Koliko denarja imamo? V tej sezoni se bo naš proračun vrtel okrog sedmih milijonov evrov.«
Zanimivo je, kako ste v poldrugem letu izbrali trenerja. Imeli ste dober posluh, srečo ali občutek?
»Roman Pilipčuk je stabiliziral moštvo, dvignil raven in ga utrdil na drugem mestu. Toda nam je bilo jasno, da bomo potrebovali dodatno energijo pred evropskimi tekmami in v Albertu Rieri smo videli moža, ki je imel to, kar smo si želeli. Bil je edina rešitev, da je lahko čez noč izpeljal preobrazbo. Igralcem je dvignil samozavest. Kdo po Rieri? Iz izkušenj in vzorcev trenerjev sem prišel do zaključka, da so najboljši trenerji gospodje z avtoriteto, kakršen je bil Guus Hiddink, s katerim sem deloval pri Anžiju. Ni bilo treba, da je z listkom tekal po igrišču, to je bila stvar pomočnikov, on je imel nadzor in dar za opazovanje ter sodelovanje. On je, na primer, igralce vedno držal pod 'vidnim nadzorom', jim vzel prenosne telefone, pri obedih je imel odprt pogled, da jih je lahko opazoval, spremljal, nadziral in v malih podrobnostih pridobival pomembne podatke. On je bil glavni strateg in organizator zmag. Podobno sem videl pri Damirju Krznarju, s katerim združujeva skupno razmišljanje. Prepričan sem, da bomo uspešni.«
