NOGOMET
V objemu Francozinje oživlja kariero
Rene Krhin je minuli konec tedna po 14 mesecih odigral prvo nogometno tekmo. V španskem drugoligašu Castellon se je vrnil v velikem slogu, bil je v enajsterici kroga.
Odpri galerijo
Rene Krhin je svoji srčni izbranki Pauline razkril že vse lepote Slovenije. FOTO: Instagram
Dolgih štirinajst mesecev je trajal igralski post Reneja Krhina. Nekdanji slovenski nogometni reprezentant je minuli vikend oživel profesionalno kariero, potem ko je prvič letos in prvič po lanskem januarju odigral tekmovalno srečanje. Po februarskem prestopu k španskemu drugoligašu Castellon se je na igrišče vrnil v velikem slogu: izbran je bil v najboljšo enajsterico kroga. Kje sploh začeti Krhinovo četrto desetletje.
Morda najprej na koncu, ki lahko za še dober mesec 30-letnega Štajerca iz Jakobskega Dola pomeni nov začetek. »Od februarja sem čakal na priložnost, a je bilo vredno. Prej ni šlo, trener ni želel tvegati, saj sem se moral ustrezno pripraviti in se po dolgem obdobju brez ritma treningov in tekem spraviti k sebi. Ne gre tako hitro,« je pojasnil Rene, ki ni poskusil obdobja brez kluba prebroditi v slovenski ligi pri Mariboru.
»Pogovarjali smo se, a sem razmišljal še o drugih možnostih. Nisem si dovolil, da bi prišel telesno in psihično nepripravljen. Maribor je velik izziv, sprejel bi ga lahko le, če bi se počutil in tudi bil stoodstoten v vsem.« Španija je ob Italiji njegov drugi nogometni dom. Pred prestopom v Francijo k Nantesu je igral za Cordobo in Granado. »V pogovoru s trenerjem Juanom Garridom mi je bilo jasno, da me spoštuje in pozna moje igralske potenciale. Povedal mi je še, da me vidi v vlogi desnega stoperja. Dogovor je bil vzajemen, on mi bo pomagal pri vrnitvi v profesionalni ritem, jaz pa z dobrimi predstavami in dosego tekmovalnega cilja,« je v odličnem razmerju z v Španiji znanim trenerjem, ki je deloval pri Villarrealu, Betisu, v Belgiji pri Bruggeju in na Bližnjem vzhodu. Castellon se sicer v 22-članski drugi ligi bori za obstanek in je na trenutno 16. mestu s 36 točkami, dve manj od Zaragoze, katere član je drugi slovenski reprezentant Haris Vučkić.
Štajercu je nogomet dal veliko. Zgodaj je šel s trebuhom za kruhom in pridobil izjemne življenjske izkušnje. »Kamor koli pridem, imam vsaj deset ljudi, s katerimi se lahko srečujem in jih prosim za pomoč. A ne vidim se v nogometu po koncu kariere,« je priznal. Prijazno in z veseljem je odprl vrata doma, v katerem je že nekaj let tudi njegova srčna izbranka, Francozinja Pauline.
»Ni kaj, omrežila me je in umirila, saj sva že toliko časa skupaj in tudi v Španiji je z menoj. Stara je 23 let in prihaja z juga Francije iz Aix-en-Provencea. Spoznala sva se prek skupnih prijateljev. Zelo všeč ji je Slovenija, Ljubljana, Maribor, Jakobski Dol ... Ker je vse tako blizu in raznoliko,« je navdušeno predstavil Pauline, »z e na koncu«, je poudaril Rene. Že nekaj let skrbi tudi za varno prihodnost. Veliko je profesionalnih športnikov, ki pozabljajo, da obstaja tudi življenje po koncu športne kariere. Kot pravi lokalpatriot del zaslužka vrača v domače okolje.
»Res je, da glavne niti vleče oče Robert, ampak z veseljem vlagam v domači kraj, še posebno ker ima v pesniškem županu Gregorju Žmaku moža s posluhom za razvoj, ki si res prizadeva za napredek občine in mojega kraja in je to tudi vidno. Kupili smo staro hišo, jo obnovili, v njem so trgovina, bar, zadruga, stanovanja,« je razkril del svojega poslovnega imperija, v katerem pa ni vinogradniškega. »Zato, ker je treba veliko časa in še veliko več znanja. A je tudi res, da je pri nas dovolj okusnega in kakovostnega vina,« je priznal, da ni kos zahtevnemu vinogradništvu.
Morda najprej na koncu, ki lahko za še dober mesec 30-letnega Štajerca iz Jakobskega Dola pomeni nov začetek. »Od februarja sem čakal na priložnost, a je bilo vredno. Prej ni šlo, trener ni želel tvegati, saj sem se moral ustrezno pripraviti in se po dolgem obdobju brez ritma treningov in tekem spraviti k sebi. Ne gre tako hitro,« je pojasnil Rene, ki ni poskusil obdobja brez kluba prebroditi v slovenski ligi pri Mariboru.
»Pogovarjali smo se, a sem razmišljal še o drugih možnostih. Nisem si dovolil, da bi prišel telesno in psihično nepripravljen. Maribor je velik izziv, sprejel bi ga lahko le, če bi se počutil in tudi bil stoodstoten v vsem.« Španija je ob Italiji njegov drugi nogometni dom. Pred prestopom v Francijo k Nantesu je igral za Cordobo in Granado. »V pogovoru s trenerjem Juanom Garridom mi je bilo jasno, da me spoštuje in pozna moje igralske potenciale. Povedal mi je še, da me vidi v vlogi desnega stoperja. Dogovor je bil vzajemen, on mi bo pomagal pri vrnitvi v profesionalni ritem, jaz pa z dobrimi predstavami in dosego tekmovalnega cilja,« je v odličnem razmerju z v Španiji znanim trenerjem, ki je deloval pri Villarrealu, Betisu, v Belgiji pri Bruggeju in na Bližnjem vzhodu. Castellon se sicer v 22-članski drugi ligi bori za obstanek in je na trenutno 16. mestu s 36 točkami, dve manj od Zaragoze, katere član je drugi slovenski reprezentant Haris Vučkić.
Zahtevno vinogradništvo
Štajercu je nogomet dal veliko. Zgodaj je šel s trebuhom za kruhom in pridobil izjemne življenjske izkušnje. »Kamor koli pridem, imam vsaj deset ljudi, s katerimi se lahko srečujem in jih prosim za pomoč. A ne vidim se v nogometu po koncu kariere,« je priznal. Prijazno in z veseljem je odprl vrata doma, v katerem je že nekaj let tudi njegova srčna izbranka, Francozinja Pauline.
»Ni kaj, omrežila me je in umirila, saj sva že toliko časa skupaj in tudi v Španiji je z menoj. Stara je 23 let in prihaja z juga Francije iz Aix-en-Provencea. Spoznala sva se prek skupnih prijateljev. Zelo všeč ji je Slovenija, Ljubljana, Maribor, Jakobski Dol ... Ker je vse tako blizu in raznoliko,« je navdušeno predstavil Pauline, »z e na koncu«, je poudaril Rene. Že nekaj let skrbi tudi za varno prihodnost. Veliko je profesionalnih športnikov, ki pozabljajo, da obstaja tudi življenje po koncu športne kariere. Kot pravi lokalpatriot del zaslužka vrača v domače okolje.
»Res je, da glavne niti vleče oče Robert, ampak z veseljem vlagam v domači kraj, še posebno ker ima v pesniškem županu Gregorju Žmaku moža s posluhom za razvoj, ki si res prizadeva za napredek občine in mojega kraja in je to tudi vidno. Kupili smo staro hišo, jo obnovili, v njem so trgovina, bar, zadruga, stanovanja,« je razkril del svojega poslovnega imperija, v katerem pa ni vinogradniškega. »Zato, ker je treba veliko časa in še veliko več znanja. A je tudi res, da je pri nas dovolj okusnega in kakovostnega vina,« je priznal, da ni kos zahtevnemu vinogradništvu.
