V Okinavi se veselijo Dončića
V letu 2022 je slovenska moška košarkarska reprezentanca igrala kar 22 tekem, v pisanih zasedbah in na različnih ravneh. Dobila jih je 17, a če upoštevamo pomembnost dvobojev, je bila bera vse slabša: v pripravljalnih nastopih 7:0, v uradnih 10:5; s popolnim moštvom na evropskem prvenstvu 5:2. Po izgubi prestola s četrtfinalnim debaklom proti Poljski bodo Luka Dončić in soigralci čez dobrih sedem mesecev imeli popravni izpit na svetovnem prvenstvu. Tako za eurobasket kot za razočaranje pri poskusu uvrstitve na mundial 2019.
Slovenski košarkarji so čakali na četrti preboj med svetovno elito od leta 2014. Zato so se na 19. SP uvrstili med prvimi, še pred zadnjima kvalifikacijskima tekmama z Estonijo in Izraelom, ki bosta na sporedu 24. in 27. februarja. Prav tako so rekordno hitro izvedeli, da bodo v skupinskem delu mundiala igrali v Okinavi. Podjetni Japonci so kot vsi Azijci nori na ligo NBA in so si Slovenijo – ni treba ugibati, zaradi koga – rezervirali kot partnersko reprezentanco, podobno kot so Filipini izbrali ZDA in Indonezija Kanado.
Med 25. avgustom in 10. septembrom bo morala četa selektorja Aleksandra Sekulića upravičiti visoko ceno. Tako selektor kot igralci. Moštvo je namreč lani delovalo slabše kot leto dni prej na olimpijskih igrah in na eurobasketu 2017. Luka Dončić je po odločilni kvalifikacijski zmagi nad Nemčijo sporočil, naj računamo nanj, še prej je z odličnimi predstavami v ligi NBA hitel dokazati, da so mu bile lanske reprezentančne obveznosti zgolj v pomoč. Začetek nove sezone je pričakal bolje pripravljen kot jeseni 2021 ter napovedal resno kandidaturo za najboljšega strelca in košarkarja elitnega prvenstva.
Tokrat brez melodrame
V prvih 34 nastopih je osemkrat presegel mejo 40 točk (dvakrat 50+, enkrat 60+) in ob takšnih vrhuncih je njegova ekipa klonila le enkrat. Zato bi bilo koristno, če bi našel pravšnje razmerje med osebnimi ekshibicijami in moštveno koristjo tudi v državnem dresu, ne le zaradi drugačnih igralnih pravil. Dodaten ščepec zaupanja za boljše sodelovanje s soigralci bo toliko bolj koristen, če bosta Klemen Prepelič in Jaka Blažič v boljšem stanju kot lani ali če bosta Mike Tobey in Vlatko Čančar bolj stanovitna kot na eurobasketu.
Posebno poglavje je Goran Dragić. Lani je želel dodati nov dragulj v svojo reprezentančno epopejo, a dosegel nasprotni učinek. Zaradi melodrame ob ločitvi in delitvi premoženja, selitve v Chicago ter negotovosti zaradi poslovilne tekme, delnega preklica upokojitve in oklevanja do zadnjega hipa je bil daleč od kapetana z EP 2017. Zdaj iz ZDA naznanja, da se še ni dokončno odpovedal slovenskemu dresu, ni pa se še odločil, ali ga bomo videli na SP. Zaradi velikih zaslug in izkušenj – igral je na šestih EP in treh SP – bo imel pri odločitvi vnovič proste roke, a bo moral dobro presoditi, če bo pri 37 letih ustrezno telesno in čustveno pripravljen.
