V ring zaradi (ranjenih) vojakov, med branjenjem Kijeva molil, da ga ne bi kdo ubil

Na neuradni svetovni lestvici profesionalnih boksarjev v težki kategoriji še vedno vodi britanski velikan Tyson Fury, ki je po svoji zadnji (spektakularni) zmagi nad sodržavljanom Dillianom Whytom uradno že končal svojo blestečo športno pot. Na vrhu bi tako dejansko moral biti ukrajinski šampion Oleksandr Usik, ki je v točkovanju prvi zasledovalec Ciganskega kralja.

Da je maček iz Simferopola, drugega največjega mesta na Krimu, zdaj resnično pravi vladar kraljevske kategorije, si bo prizadeval vnovič potrditi 20. avgusta, ko bo poskušal tudi v povratnem dvoboju premagati angleškega zvezdnika Anthonyja Joshuo. V prvem obračunu je bil lanskega septembra v Londonu boljši po točkah s 117:112, 115:113 in 116:112, v drugem se bosta čez dobre tri tedne udarila na nevtralnem terenu v Džidi na zahodu Savdske Arabije.

«Nikoli se nisem širokoustil in tudi tokrat se ne bom. Svetovni prvak sem postal s trdim delom, nanj bom stavil tudi to pot. Odkar sem se začel pripravljati za povratni dvoboj, garam na treningih, da bi bil na dan D v optimalni formi. Verjamem vase, v svojo ekipo in v naše delo, ki je doslej še vedno obrodilo sadove,« je bil na novinarski konferenci kratek in jedrnat Usik, ki si lasti šampionske pasove treh od štirih najpomembnejših boksarskih združenj (IBF, WBA in WBO).

Žena je po rodu Rusinja

Zgovornejši je bil v intervjujih za britanske časnike, v katerih se ni mogel izogniti vprašanjem o vojni v Ukrajini. Ko so njegovo domovino napadli zlovešči ruski agresorji, se je pridružil obrambnim enotam Kijeva, šele na prigovarjanje vseh okrog sebe z Vitalijem Kličkom na čelu je odložil brzostrelko in se odpravil v pripravljalni tabor na Poljsko.

»Zares nisem želel zapustiti svoje domovine, za ta korak sem se odločil po obisku bolnišnice, v kateri so se zdravili naši ranjeni vojaki, ki so me prepričali, da bom za Ukrajino storil več v ringu kot na bojni črti,« je razkril svetovni prvak in v isti sapi pristavil, da je že prvi dan vojne spoznal, da lahko v hipu izgubi vse, kar ima.

«Vsak dan znova sem molil za to, da me ne bi kdo ubil,« se je 35-letni Ukrajinec, ki je pred novinarje stopil oblečen v modro-rumeno majico z napisom Colours of freedom (Barve miru), spomnil težkih trenutkov. Teh v njegovi domovini noče biti konec, Rusi še vedno neusmiljeno obstreljujejo različna ukrajinska mesta, ki jih njegovi rojaki nočejo izpustiti iz svojih rok.

»Otroci (z ženo Jekaterino, ki je po rodu Rusinja, imata hčerko Jelizaveto ter sinova Mihajla in Kirila) me iz dneva v dan sprašujejo: 'Oče, zakaj nas želijo pobiti?' Na to vprašanje še vedno nimam odgovora, sploh ne vem, kaj naj jim rečem,« zmajuje z glavo Usik.