V soboto tik pod vrhom, v nedeljo bolezen
Anamarijo Lampič pred ekipnim sprintom izčrpanost položila v posteljo. V včerajšnjem finalu tekla Miha Šimenc in Luka Markun in zasedla 10. mesto.
Odpri galerijo
Katja Višnar izjemno spoštuje Anamarijo Lampič, v skupini na tekmi pa bi se ji prav zaradi njene moči najraje izognila. FOTO: Roman Šipić
Tako kot Lenzerheide v švicarskih hribih ter dolina Fiemme, po smučarskih progah znana tudi marsikateremu slovenskemu rekreativcu, bo Dresden, metropola nemške zvezne dežele Saške, ostal podčrtan glede izidov te sezone pri Anamariji Lampič. Uprizorila je namreč novo imenitno predstavo v sprintu in tokrat osvojila drugo mesto. A nato je plačala davek izčrpanosti, tako da je včeraj ni bilo na startu ekipnega sprinta. Sta pa v finalu nastopila Miha Šimenc in Luka Markun.
Sploh za slednjega je bil nastop med finalno elito v čudovitem okolju starega mestnega jedra in pred tritisočglavo množico nepozabno doživetje. Start v ekipnem sprintu si je prislužil na sobotni tekmi, na kateri je bil v internem boju s 36. mestom boljši od izkušenega Janeza Lampiča (39.). Skupaj s Šimencem (med posamezniki 24.) se je nato pogumno lotil polfinalnega izziva, s konkurenčnim tekom sta se uvrstila v finale in v tem zasedla 10. mesto. Tako sta bila v sploh prvem slovenskem finalu moškega ekipnega sprinta za svetovni pokal med deseterico zadnja, kazalo jima je bolje, saj sta bila pred sklepnim krogom že šesta.
»Res, kar malce sem jezen. A v vsej tej gneči ni šlo, predvsem ko je pred Luko skupina padla, pa je tako za hip izgubil svoj ritem,« je dejal izkušenejši Šimenc, njegov mlajši sotekmovalec, doma iz Gorij, kraja z dolgo tekaško-biatlonsko tradicijo pod Pokljuko, pa je bil seveda zadovoljen, da je sploh okusil finale, v katerem se je zmage sicer veselila francoska naveza.
Sprva se je zdelo, da bo v finalu tudi ženska naveza Katja Višnar-Vesna Fabjan, saj je bila v svoji skupini četrta, toda ker je bila druga trinajsterica dvojic v naslednji skupini krepko hitrejša, sta Slovenki ostali brez sklepnega nastopa.
Seveda je bilo že od prihoda ob reko Elbo jasno, kdo je med Slovenci v središču pozornosti – Anamarija Lampič, zdaj vodilna v sprinterski razvrstitvi sezone. Tako je domače poročevalce včeraj med drugim zanimalo, zakaj je ni na startu. Pri tekmicah si je že priborila takšen ugled, da se je mnogi pri izbiri skupin izogibajo. »Veste, tudi jaz je ne bi hotela v skupini,« se je nasmehnila njena prijateljica in sotekmovalka Višnarjeva (dan prej 17., Fabjanova je bila 23.) ter prikimala odločitvi o tem, da naša junakinja zaradi zdravstvenih težav, povezanih z izčrpanostjo, v nedeljo namesto nastopa ostane v sobi.
Lampičeva bo tako svoj prvi Dresden – tu je ni bilo niti na lanski tekmi niti na premieri pred dvema letoma – ohranila v spominu po drugem mestu iz sobotnega sprinta, v katerem je bila tako že na četrti tekmi zapored v finalu, tretjič pa na slovesni razglasitvi najboljših treh. Na Saškem tokrat ni bilo nekaterih njenih tekmic, prav zaradi bolezni in poškodb po turneji, za nov vrhunski dosežek pa se je morala predvsem udariti z močno tričlansko švedsko falango. Ugnala je vse z izjemo Linn Svahn, naslednje sprintersko poglavje bo čez slaba dva tedna v Oberstdorfu.
Sploh za slednjega je bil nastop med finalno elito v čudovitem okolju starega mestnega jedra in pred tritisočglavo množico nepozabno doživetje. Start v ekipnem sprintu si je prislužil na sobotni tekmi, na kateri je bil v internem boju s 36. mestom boljši od izkušenega Janeza Lampiča (39.). Skupaj s Šimencem (med posamezniki 24.) se je nato pogumno lotil polfinalnega izziva, s konkurenčnim tekom sta se uvrstila v finale in v tem zasedla 10. mesto. Tako sta bila v sploh prvem slovenskem finalu moškega ekipnega sprinta za svetovni pokal med deseterico zadnja, kazalo jima je bolje, saj sta bila pred sklepnim krogom že šesta.
»Res, kar malce sem jezen. A v vsej tej gneči ni šlo, predvsem ko je pred Luko skupina padla, pa je tako za hip izgubil svoj ritem,« je dejal izkušenejši Šimenc, njegov mlajši sotekmovalec, doma iz Gorij, kraja z dolgo tekaško-biatlonsko tradicijo pod Pokljuko, pa je bil seveda zadovoljen, da je sploh okusil finale, v katerem se je zmage sicer veselila francoska naveza.
Sprva se je zdelo, da bo v finalu tudi ženska naveza Katja Višnar-Vesna Fabjan, saj je bila v svoji skupini četrta, toda ker je bila druga trinajsterica dvojic v naslednji skupini krepko hitrejša, sta Slovenki ostali brez sklepnega nastopa.
Zaradi zdravstvenih težav ostala v sobi
Seveda je bilo že od prihoda ob reko Elbo jasno, kdo je med Slovenci v središču pozornosti – Anamarija Lampič, zdaj vodilna v sprinterski razvrstitvi sezone. Tako je domače poročevalce včeraj med drugim zanimalo, zakaj je ni na startu. Pri tekmicah si je že priborila takšen ugled, da se je mnogi pri izbiri skupin izogibajo. »Veste, tudi jaz je ne bi hotela v skupini,« se je nasmehnila njena prijateljica in sotekmovalka Višnarjeva (dan prej 17., Fabjanova je bila 23.) ter prikimala odločitvi o tem, da naša junakinja zaradi zdravstvenih težav, povezanih z izčrpanostjo, v nedeljo namesto nastopa ostane v sobi.
Lampičeva bo tako svoj prvi Dresden – tu je ni bilo niti na lanski tekmi niti na premieri pred dvema letoma – ohranila v spominu po drugem mestu iz sobotnega sprinta, v katerem je bila tako že na četrti tekmi zapored v finalu, tretjič pa na slovesni razglasitvi najboljših treh. Na Saškem tokrat ni bilo nekaterih njenih tekmic, prav zaradi bolezni in poškodb po turneji, za nov vrhunski dosežek pa se je morala predvsem udariti z močno tričlansko švedsko falango. Ugnala je vse z izjemo Linn Svahn, naslednje sprintersko poglavje bo čez slaba dva tedna v Oberstdorfu.
