Velikani po stasu in dejanjih na igrišču
Veliko živcev so nam v zadnjih letih požrli slovenski košarkarski reprezentanti z ogromnimi tekmovalnimi nihanji brez primere v svetu. Toda priznajmo, da so bili užitki ob podvigih slajši, kot so bili grenki trenutki razočaranja. Letos je spet prišel čas za podvig z zgodovinskimi razsežnostmi. Izbrana vrsta se ni le prvič uvrstila na olimpijske igre, temveč je z odličnimi predstavami navdušila tudi v Tokiu in le za las ostala brez kolajne. Četrti izbor za slovensko ekipo leta (po letih 1992, 2005 in 2017) pred srebrnimi odbojkarji nikakor ni bil naključje. Ko so v igri Luka Dončić in soigralci, ta beseda ne obstaja.
Splet okoliščin je hotel, da so slovenski košarkarji po dobrih štirih letih še vedno evropski prvaki, prav tako, da jim je zaradi zdesetkanosti moštva spodletelo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2019. V letu 2021 pa so znova odločno in navdihnjeno jurišali po odlično začrtani tirnici.
Po zanesljivi potrditvi vozovnice za EP 2022 so se lahko končno spet zbrali v polnem številu ter z mladim, a ambicioznim in strokovno podkovanim selektorjem Aleksandrom Sekulićem začeli povzročati paniko pod mednarodnimi obroči. Vrhunski pohod so nadaljevali v olimpijskih kvalifikacijah v Kaunasu, kjer jih ni pričakala le gostiteljica Litva, lastnica treh bronastih odličij s prejšnjih OI in številnih drugih priznanj, temveč tudi druge kakovostne reprezentance.
Dončić, ki je prvič oblekel slovenski dres po zmagoslavju na EP 2017, in soborci pa se seveda niso pustili motiti. Po vrsti so ugnali Angolo s 118:68, Poljsko (112:77), Venezuelo (98:70) in za konec še Litvo (96:85) ter obudili fantastične spomine na predstave v Helsinkih in Istanbulu polčetrto leto poprej.
Ob čudežnem mladeniču svetovne košarke niso le vsi igrali veliko bolje, predvsem naturalizirani novinec Mike Tobey, Klemen Prepelič, Zoran Dragić, Vlatko Čančar, Jaka Blažič in kapetan moštva Edo Murić, od njega so se spet nalezli zmagovalne miselnosti. Strokovni štab s Sekulićem na čelu pa je pregnal še zadnje ščepce dvoma, ki ga je pričakal ob prevzemu krmila novembra lani. Iz Kaunasa je vse pospremilo ploskanje zahtevnega litovskega občinstva, ki je znalo nagraditi učinkovito, igrivo, privlačno in predvsem zmagovito igro Slovencev. Že na brniškem letališču pa so jih pričakali dodatni zametki prebujenega optimizma.
Bližje srebrni kolajni kot bronasti
»Vsak otrok v Sloveniji sanja, da bi nekoč igral v ligi NBA, da bi zastopal svojo državo na OI ali da bi vsaj enkrat oblekel dres z državnim grbom. Vzdušje v reprezentanci je izjemno, vsi dihamo kot eden in to se je pokazalo na parketu. Na Japonskem bomo začeli novo poglavje,« je Dončić potrdil ob vrnitvi v domovino in s soigralci ostal mož beseda.
Med tremi tedni premora do odhoda v Tokio so slovenski košarkarji zajeli sapo in si napolnili baterije, v dvorani Saitama pa so nadaljevali svoj izjemni ples. Za začetek so zasenčili svetovne podprvake iz Argentine (118:110), nato gostiteljico iger Japonsko (116:81) in za konec skupinskega dela tekmovanja ugnali še svetovne šampione Špance s 95:87. Prve težave so se začele šele po pravljični uvrstitvi v polfinale po zmagi nad Nemčijo s 94:70.
Še dolgo se nam bo sanjalo, kako je Nicolas Batum tik pred zadnjim zvokom sirene spretno blokiral Prepeličev met za zmago. Solze so bile zaman, Francija je bila uspešnejša z 90:89, Slovenija pa je prvič, po 17 zaporednih zmagah, klonila na uradni tekmi z Dončićem v moštvu. Konec imenitnega niza je kljub veliki želji zahteval tudi zadnje atome moči pred dvobojem za tretje mesto, kar je izkoristila Avstralija in z neustavljivim Pattyjem Millsom zmagala s 107:93.
Slednjič je obveljala ocena, da so bili naši košarkarji za milimeter oddaljeni od velikega finala in svetlobna leta daleč od bronaste kolajne. Toda dosegli so najboljšo slovensko uvrstitev v moštvenih igrah na vseh olimpijskih igrah doslej, kar bo zelo težko preseči.
