Verjel v Sanija, ko mu ni nihče dal priložnosti

Košarkarji Krke so v minulih 20 letih dodobra prevetrili slovensko košarkarsko sceno, pečat so pustili tudi v Evropi, leta 2003 so bili finalisti pokala Uleb, prej in potem udeleženci evrolige. »Če ne bi mi premagali Olimpije v polfinalu slovenske lige leta 2000, tudi evrolige ne bi bilo,« povzdigne glas Vlado Gavranovič, med letoma 1998 in 2004 športni direktor košarkarskega čudeža iz Novega mesta. »Ne čudite se moji izjavi: Olimpija je ostala brez državnega naslova, potem se je angažirala in imela pomembno vlogo pri ustanovitvi evrolige. Ker je bila takrat zelo vplivna, je za sabo potegnila številne klube – tudi Žalgiris in Cibono,« navrže Gavranovič, s katerim se srečamo v Novem mestu.

»Olimpiji nikoli nismo želeli nič slabega, smo jo pa hoteli premagati. Ko smo jo prvič spravili ob naslov, so imeli Ljubljančani 12 milijonov mark proračuna, mi dobrih 750.000,« se spominja Gavranovič, čigar igralci, v glavnih vlogah pa Matjaž Smodiš, Simon Petrov, Dragiša Drobnjak, Samo Grum in preostali, so ugnali Olimpijo, ki je imela takrat v svojih vrstah tudi košarkarskega čarovnika Sanija Bečirovića, za katerim je že vzdihovala Evropa. Leto zatem je Sani pristal v italijanski Bologni, prej pa v Olimpiji. »Seveda smo v Novem mestu vedeli, kako nadarjen je Sani. A ob odhodu iz Laškega nismo mogli parirati ponudbi Olimpije, ki je bila institucija, mi pa dober garažni band,« slikovito pove Vlado, ko opisuje razmerje med Krko in Olimpijo.

Cibona omahovala, Krka ne

Gavranovič pove, da je bil pogosto na obisku pri družini Bečirović. Memi je bil njegov mentor, ko je Vlado šele začenjal trenersko pot. »Ostali smo v stiku, Memi mi je večkrat pomagal, dodal kako priporočilo za igralce, še danes družino zelo cenim,« nadaljuje Vlado, ki mu ni vseeno, da je imel Sani take strašne težave s koleni, ki so jim sledile operacije in mukotrpno vračanje v formo. »Tako vrnitev je zmogel le Sani. Tako in tako je imel izredno kariero. Če ne bi bilo zdravstvenih težav, bi pustil izjemen pečat v ligi NBA!« je prepričan Vlado, ki pa se spomni, da je poleti in jeseni 2003. po operaciji Sani iskal klub, kjer bi lahko treniral in igral. Omenjala se je tudi zagrebška Cibona. Krka je vmes sestavila ekipo za evroligo, na klopi je bil Zoran Martič.


»Ko sem tako poslušal, kam vse bi lahko Sani šel, sem družini Bečirović predlagal, naj pride v Krko!« se Gavranovič spominja navdušenja, ko si je segel v roke s Sanijem. »Izjemen deloholik je bil, njegova vrnitev na parket pa je pravi čudež. Pri nas je navdušil, visoko motiviran je bil. To so bili časi, ko se je vračal, ko ni igral vseh tekem. Tako smo bili tudi dogovorjeni. Žal pa mu je bilo, da so po porazu proti Splitu zamenjali trenerja; Zoran Martić se je poslovil. Čutil se je malce krivega, a več enostavno ni mogel dati in odigrati. Ko pa smo se vračali s prve tekme evrolige v Bologni, smo ostali brez Sanija,« pripoveduje Vlado. Sani je dobil vročino, operirana noga mu je zatekla. Šlo je za hudo vnetje, bakterije so mu začele jesti kost. V bolnišnici je dobil močna zdravila in ostal v UKC Ljubljana še 36 dni, sledila je nova operacija, v kateri so mu očistili kost, ki so jo napadle bakterije.

»Dogovorjeni smo bili, da ostane z nami do novega leta, potem bi si spet segli v roko. Zdravje tega ni dovoljevalo, a v Novem mestu je pustil globok pečat,« Gavranovič spomni na tekmo tretjega kroga regionalne lige, ko je Krka doma s 94 : 87 porazila Olimpijo, Sani pa je tekmo končal pri 21 točkah. Danes so drugi časi, Sani je lani uradno sklenil kariero. Pred dnevi je bil imenovan za športnega direktorja Cedevite Olimpije, dragocene igrače, ki je zelo pri srcu dveh uspešnih poslovnežev Tomaža Berločnika in Emila Tedeschija.

Čisti nameni

»Ni korektno, da bi o Saniju sodil vnaprej. Dejstvo je, da o košarki ve zelo veliko. On je ni le igral, on je za košarko živel. Tako je bilo to pri družini Bečirović, v očetu Memiju pa ima Sani očeta, mentorja, svetovalca, sogovornika, materijo pozna. Čas bo pokazal, ali je prava izbira. Bo pa potreboval čas, zato mu je treba omogočiti kontinuiteto dela. Ena sezona ne bo dovolj, potrebuje ciklus, da bo lahko pokazal, kaj zna, koliko je vreden. Pomembno bo tudi, kakšno stanje je podedoval, kakšne pogodbe in kako bo sestavljal ekipo. Zagotovo bo moral biti kompatibilen s trenerjem članske ekipe, sicer se ne bo dobro končalo,« meni Gavranovič in poudari še dve dejstvi, ki sta Saniju v prid. »V klub prihaja povsem finančno neodvisen. Dobro pozna tudi delo menedžerjev. Če direktor pride s čistimi nameni, je védenje o njihovem delu le velik plus za klub,« sklene danes 51-letni Gavranovič.