Veseli se že jesenske medalje

Vitu Dragiču, ki je s 198 centimetri že lep čas najvišji član slovenske reprezentance v judu, je bil kimono položen že v zibelko. Zelo dobra judoista sta bila že njegova oče Baldo Dragič in stric Franc Očko, odraščal pa je v Slovenski Bistrici nedaleč stran od telovadnice, v kateri ima treninge JK Impol. Nič čudno, da je že od rojstva s tem japonskim (olimpijskim) borilnim športom v stiku tudi tudi Vitov skoraj triletni sin Neo.

Zdaj 29-letni Bistričan že nestrpno odšteva dneve do bližnjih sredozemskih iger v Oranu (od 25. t. m. do 6. julija), na katerih bo poskušal izboljšati svojo uvrstitev s prejšnjega tovrstnega tekmovanja v Tarragoni 2018, kjer je v kategoriji nad 100 kg pristal na nehvaležnem 5. mestu. »Vsekakor si želim povzpeti stopnico višje, v Alžiriji bom meril na kolajno. V judu je veliko odvisno od dnevne forme in žreba, vidim pa, da se lahko kosam tudi z najboljšimi,« je poudaril Vito, ki je že razmišljal o tem, da bi končal kariero. Zaradi tega je lani na svetovnem prvenstvu v Budimpešti dobil solzne oči.

«Rekel sem si: 'To je tvoja zadnja tekma, zadnji cirkus, zato se potrudi in se lepo poslovi od tatamija.' Po vrnitvi iz Madžarske sem si čez poletje privoščil zelo dolg dopust, veliko časa sem preživel z družino, užival v družbi s sinom … Tako mi je bilo dobro, da sem se v mislih že začel preusmerjati v fizioterapijo in trenerstvo. Začel sem graditi tudi hišo in se navajal na normalno življenje,« je dolgoletni slovenski reprezentant podoživel obdobje, ko se je znašel na razpotju.

A notranji glas mu ni dal miru. »Vseskozi mi je šepetal: 'Vito, imaš še malo časa, zato stisni zobe in se poskusi uvrstiti na naslednje OI …' Potem sem šel konec septembra povsem brez treninga na turnir za veliko nagrado v Zagreb in zasedel 5. mesto, na poti do te uvrstitve pa prikazal ene od svojih najboljših borb,« je Dragič po tekmovanju na Hrvaškem ugotavljal, da ima še nekaj goriva v rezervoarju.

Nov zagon je dobil v BiH

»Za novo leto sem sklenil, da se bom pripravil za svetovni pokal in v primeru osvojene kolajne vztrajal naprej. Potem sem se februarja odpeljal na turnir v Sarajevo, kjer sem celo zmagal. 'Nič, gremo naprej,' sem si rekel takrat, vesel, saj se tako dobro že dolgo nisem počutil,« je dal diplomirani fizioterapevt jasno vedeti, da je z uspehom na tekmovanju v BiH dobil dodaten zagon.

»Po sredozemskih igrah bom nadaljeval priprave za oktobrsko svetovno prvenstvo v Taškentu, moj naslednji veliki cilj pa so OI v Parizu 2024. A šel bom postopoma, iz tekme v tekmo,« je zaupal judoist Impola. Ko je bil v začetku aprila na pripravah v Antalyi, ga je tam za vikend s sinom obiskala srčna izbranka Veronika. »V Turčiji je bil Neo v središču pozornosti. V kimonu je tekal po dvorani, judoisti, med njimi tudi dobitniki olimpijskih kolajn, pa so ga dvigovali, se z njim igrali in mu pustili, da jih je metal. To je bilo res doživetje zanj,« je pripovedoval šestkratni članski državni prvak, ki si želi, da bi njegov sin doživljal podobne stvari, kakršne je v otroštvu tudi sam.

»Ko smo potovali po nekdanji Jugoslaviji, sem stalno poslušal pohvale na račun očeta, češ da je bil zares dober judoist. Na to sem bil izjemno ponosen. Rad bi, da bi bil tudi Neo enkrat tako name,« si je zaželel Vito, ki septembra pričakuje novo medaljo. »Z Veroniko bova dobila še hčerko. Zaradi tega moram čez poletje doseči čim več rezultatov, saj se mi utegne jeseni porušiti bioritem,« je v smehu sklenil Dragič.