Vihteli so pištole in pozabili na obrambo

Na poti do četrtega zaporednega poraza Cedevite Olimpije v evropskem pokalu so se manj zahtevni ljubitelji košarke navduševali nad njeno drugo stotico v celotni sezoni (prvo je dosegla proti Mornarju v ligi ABA) ter odlično igro novincev Yogija Ferrella in Alena Omića. Nekoliko bolj pozorni so opazili še marsikaj drugega.

Razumljivo so se namrščili ob podatku, da je Virtus v Stožicah dosegel še tri točke več (104:101), vprašali pa so se lahko, kako bi se vse dvoboj razpletel, če Ljubljančani ne bi zadeli kar 16 trojk s 46-odstotnim izkoristkom ali če Bolonjčani ne bi nastopili tako zdesetkani.

Vsaj naivno, če že ne nepremišljeno, mora biti moštvo, ki se spusti v odprt revolveraški dvoboj z druščino Miloša Teodosića in Marca Belinellija ter upa na ugoden razplet, pri tem pa pozabi na številne pomembne prvine. Denimo na igro v obrambi in skok. V tej sezoni je Cedevita Olimpija dobila le en dvoboj, v katerem je prejela več kot 79 točk (83 proti Igokei), na evropski sceni je prišla do edinih zmag s 77 in 79 točkami v svojem košu.

Še bolj kot njene težave ob postavljenih napadih močno oslabljenega Virtusa, ki je v Stožicah zadel 17 trojk, sedem več od svojega povprečja v evropskem pokalu, je bodla v oči pasivnost pri preprečevanju prenosa žoge in organiziranju akcij.

Korak naprej, vsaj en nazaj

»Odločil je potencial Virtusovih asov, 20 ali 30 točk so dosegli z neverjetnimi meti. Borili smo se, dokler nam ni zmanjkalo energije. Tudi mi smo imeli dober napadalni dan, a ni bilo dovolj,« se je po tekmi sicer pridušal Olimpijin trener Jurica Golemac, medtem ko njegovo moštvo in klubska uprava po vsakem koraku naprej naredita vsaj enega nazaj. Tudi s kadrovskega vidika, saj je po Marcusu Keenu, Žigi Dimcu in Jackieju Carmichaelu Cedevito Olimpijo zapustil še Luka Rupnik. Po Ferrellovem prihodu ni več prepoznal svoje vloge in kariero bo nadaljeval v Turčiji pri prvoligašu Yalovi.

Ferrell je vrhunsko odigral prvi polčas z Virtusom, precej slabše drugega, saj po dolgih tednih vegetiranja pri Panathinaikosu nima dovolj moči. Nedvomno je boljši dirigent kot Keene, vprašanje pa je, ali se bo zato v seštevku izboljšal učinek branilcev, saj ga bo lahko po Rupnikovem odhodu občasno nadomeščal zgolj Jacob Pullen, na ta račun pa bodo trpele strelske naloge slednjega. Podobno velja za visoke košarkarje.

Po zelo dobri Omićevi predstavi se lahko vprašamo, zakaj ga je Cedevita Olimpija tako dolgo pustila, da je samostojno vadil v Domžalah; verjetno je bil sprva predrag. Po njegovi vrnitvi v Stožice se morajo drugi košarkarji zdaj privajati na sodelovanje s klasičnim, bolj statičnim centrom, ki redno potrebuje globinske podaje in nehote otežuje prodiranje zunanjih soigralcev, saj je tekmečeva obramba bolj zgoščena.

Zaradi Carmichaelovega in Dimčevega slovesa ima moštvo tik pod obročem zgolj še Zacha Augusta, gibljivega, a nestanovitnega centra, ki se morda ne bo zadovoljil z izgubo mesta v začetni peterki. Saga z vsakotedenskimi zasuki se nadaljuje.